odnik Swift se je odločil, da je že slišal dovolj. Za trenutek je preko njegovega obraza švignila senca in v očeh mu je bilo razbrati, da je po vsem, kar je slišal, zrl v samo dno pekla. Zbral se je in z odločnim odrezavim glasom dejal: »Štirideset let sem že tako ali drugače povezan z zakonom. Do danes sem mislil, da je vse, kar je povezano s hudobnim in slabim izviralo in bilo rojeno v času pred menoj. Vendar sem ob tem primeru spoznal, da se o slabem še vedno lahko naučimo kaj novega. Nikoli namreč še nisem slišal tako gnusnih, bogokletnih in grozljivih stvari, o katerih je govoril ta človek, ki se predstavlja kot največji živi pesnik.« Dvorana je v znak pritrditve molčala. Tudi ostali udeleženci razprave so namreč malo pred tem zrli v sam pekel. Vonjali so žveplo in vrelo smolo, slišali krike prekletih in zrli v neskončno vrsto demonov, ki so se dvigali iz more, ki obvladuje svet na drugi strani grobov. Vse štiri dni sojenja se je zdelo, kot da je v dvorani prisoten tudi sam hudič. Na nek način tudi je bil, čeprav je bil človek, ki je na dan priklical vse zastrašujoče