Zato je po strnišču, med vrstami posajene koruze, stekel proti gozdu. Prepričan, da bo Mati Svetega Deteta drugič izpolnila svoj načrt, čez en dan, čez osemdeset, morda tisoč dni, se je odpravil po kolovozu in prišel do železnice, zavil levo in hodil ob njej (korake je prilagodil razdalji med železniškimi pragi) in izginil na obzorju. Znova se je prikazal šele veliko pozneje (morala so miniti vsaj tri leta), v bližini Săndice, Božje trobente, koščenega dekleta z enim razlitim očesom in drugim rjavim, ki so jo prevažali v pokritem vozu. Vedno je ležala zavita v debele odeje ali samo v rjuho (glede na to, ali jo je tresel mraz ali kuhala vročina), žilice na sencih in rokah so bile včasih videti modrikaste, včasih sive (odvisno od sončne svetlobe in njenega razpoloženja), pila je samo vodo in jedla samo kuhano ribo (ki so jo očistili kosti, jo pretlačili, da je nastala kaša, in jo hranili po žlički), veliko je spala, utrujena od svojega daru (vsakič so jo oblili potoki znoja, ki je močil njeno srajco in posteljnino, ženske so jo umivale med spanjem in pazile, da je ne bi zbudile, mazale so jo z olji, da bi ohranile vonj po vrtnicah, jo preoblačile in ji menjavale posteljnino), le redko se je smejala (enkrat samkrat v enem letnem času), včasih je prosila za poljske cvetlice (še posebej šopke marjetic). Kadar je dolgo in oglušujoče kriknila, so takoj ustavili voz (če so bili na poti) ali opustili delo (če so kje taborili) in se na kolenih, z obrvmi proti tlom, in rokami, sklenjenimi na prsih, zbrali okoli nje, jo pustili, da se je valjala s črnimi razpletenimi lasmi, vsrkavali besedo za besedo, le da te besede niso bile njene (njene so bile samo ustnice in jezik), ampak besede Odrešenika, namenjene vsem smrtnikom, ki so jih najprej slišali oni, spremljevalci Njegove trobente. Tudi Săndicini spremljevalci so jedli samo kuhano ribo in si žejo tešili samo z vodo, še čaja si niso upali piti, vedno so hodili pred ali za pokritim vozom, njihovo večno pribežališče ni imelo smeri (tudi nejasne ne), videti je bilo, da je bila njihov cilj hoja, da bi se dolg in oster krik ter potem Kristusove besede razširili po čim več krajih, pa ne zato, da bi prišli ljudem do ušes, ampak da bi jih ponesel veter kot cvetni prah, da bi padali kot ivje. Ni jih bilo veliko, včasih šest ali sedem, včasih trideset. V nekem trenutku so sprejeli odločitev, da z dekleta zbrišejo svetniški sij device, ker so izvedeli, da jih hočejo uniforme nebeško modre barve razgnati, Săndico pa vtakniti v zavetišče. V nekem manjšem mestu so na občini stopili do matičarja in se od njega vrnili s poročnim listom med Božjo trobento (z imenom iz matične knjige) in Iancuem, spretnim ribičem (ki je v rekah lovil klene in mrene, postrvi v gorskih jezerih, ostriže, koreslje in belice v rečnih ustjih), fantom, ki jo je poznal iz mladosti, od takrat, ko so jo starši začeli ponoči zapirati v kokošnjak in jo hraniti skupaj s perutnino. Pod okriljem tega dokumenta, na katerem sta vladala grb in ime republike, je njena nedolžnost ostala nedotaknjena, slava pa se je polegla. Takrat se jim je pridružil tudi Onufrie, prebivalci krajev, skozi katere so šli, se zanje niso več zmenili in so jih včasih celo nahrulili, potem ko so uniforme nebeško modre barve poskrbele, da se je razvedelo o Săndicini možitvi. (Kdo je še slišal za ženo, ki bi bila še devica? Kdo je še slišal za svetnico, ki bi sama od sebe dala svoje devištvo?) To je bilo obdobje, ko se je neki Američan spustil na Luno, veliko izprijencev, eni z našitki in vojaškimi čini, skritimi pod obleko, drugi pa še to ne, pa je razširilo vest, da Săndici, odkar je izvedela, kaj je to štil, njen mož ni bil več dovolj in je vse moške povabila pod svojo streho in jih prisilila, da počno, kar si je zaželela, drugače za nobeno ceno ne bi tako dolgo in oglušujoče kričala. V takšnih okoliščinah so ljudje moškega s platneno čepico, ki jih je čakal na razpotju, gledali sovražno, večkrat so ga poskušali odgnati (grozili so mu s kamni, tudi s pestmi), nekaj časa so ga držali na razdalji (kar je tudi on počel z medvedom), sprejeli so ga šele tisti dan, ko so mislili, da so se ga že znebili, a se je proti večeru vrnil in jim dal k nogam ribo, ki je bila daljša od gosi in debelejša od purana, imela je luske, velike kot zlatnike, rep, velik kot dve dlani, bila je prepolna iker, še vedno se je premetavala v travi. Takšne ribe niso videli še nikoli, zagotovo je tehtala okrog petnajst kilogramov. Njihovo nezaupanje se je kmalu vrnilo, ko je eden od njih opazil, da njegova kratka izginotja niso naključna, da ne gre za biološke potrebe, ampak da se to dogaja s točnostjo, ki je sorodna uram, na vsake štiri ure. Bali so se, da pošilja znake, da bi nebeško modre uniforme izvedele za njihove oddaljene in vse bolj prepletene poti, le da si niso mogli zamisliti, kako je to počel, saj nenavadni prišlek ni kuril ognja, ni spuščal poštarskih golobov, ni imel nahrbtnika ali druge prtljage, v kateri bi prenašal oddajnik, ni kričal ali oponašal živali. Nekega jutra jim je Iancu, ki se je prikradel za njim v gost bezgov grm, prinesel odgovor: mrk moški z brazgotinastim prstom, za katerega je on (ribič) že vse od začetka zatrjeval, da z njim nekaj ni v redu (saj nihče ne bi mogel z vrvico in s trnkom uloviti takšnega krapa), si je na glavi odrezal zajeten šop las in ga pustil med listjem, da bi ga zavohali vojaški psi in jih izsledili. Onufrieu se ni zdelo potrebno, da bi se opral krivde, prosil jih je le, naj potrpijo do večera. In potem je naredil nekaj, česar ni storil od otroštva (odkar je šel z mamco Vuţo na sejem). Ves dan je hodil naokrog gologlav, da bi bili vsi priče in da bi skupaj z dekletom z včasih modrikastimi in včasih sivimi žilicami na sencih in rokah videli in razumeli, za kaj gre. Stali so okoli njega, niti za hipec ga niso pustili pri miru, začudeno so gledali, kako pred njihovimi očmi raste čop, zajeten in smolast, drugačen od polizanih las, med katerimi so se že kazali sivi poganjki, kako se daljša in napihuje, da postane velik kot smrekov storž, kako se potem razbarva, zmehča in začne kapljati kot modrikasta tekočina, če ga prej ne odreže s škarjami. Do sončnega zahoda (bila je sreda in sonce se je v sopari umaknilo, da bi jih opozorilo, da bo v četrtek deževalo) so bili trikrat priča temu ciklu in pri srcu se jim je milo storilo, pekla jih je vest, na vsake štiri ure so obmolknili kot kuhane ribe. In v četrtek je res deževalo (začelo je že ob zori) in ko so se zbudili, so ga našli pri vhodu v pokriti voz, ko je šepetaje govoril s Săndico. Ona je v rokah vrtela ogromen šopek marjetic, ki ga je zagotovo nabral ponoči. Potem je odšel s platneno čepico na glavi, ne po blatni poti, ampak čez polje rži proti severovzhodu. Vrata Samostana Neamţ je prestopil v soboto v času kosila in že pri večerni maši je nosil talar in kamilavko. Prvi mesec po vrnitvi je stkal črnkasto preprogo, debelo, kot da bi bila iz konjske grive, in jo postavil pred staro ikono Matere Božje.