Hillary Clinton vodi v vseh nacionalnih anketah med demokrati, pred kratkim je prevzela vodstvo tudi v Iowi in, kar je najpomembneje, prevzela je zanesljivo vodstvo tudi v hipotetičnih dvobojih s katerim koli republikanskim kandidatom. Republikanski analitiki so dolgo časa navijali za njen uspeh med demokrati v prepričanju, da bo najlažja žrtev za njihovega kandidata, ker bi si določen del Amerike domnevno raje odrezal roko, kot da bi volil Clintona, pa najsi bo moški ali ženska. Clintonova pa jih je sedaj zmedla z disciplinirano kampanjo, ki je za del demokratov preveč »desna«. Njen problem, o katerem se v Ameriki prav tako ne sme govoriti preveč naglas, pa je spol. V vsej politični zgodovini ZDA je od predsedniškega modela belega moškega ene od večjih protestantskih veroizpovedi odstopal le katolik John F. Kennedy, pa še ta se je moral pred nastopom z atentatom skrajšanega mandata javno odpovedati poslušnosti papežu. Ankete sicer kažejo, da Američani nimajo težav voliti za žensko, kaj se bo dogajalo v njihovih glavah novembra 2008, pa je drugo vprašanje. S podobnim problemom se ubada tudi senator iz Illinoisa Barack Obama, ki sicer velja za prvega temnopoltega kandidata z resnimi možnostmi za uspeh. Vendar je po uvodnem navdušenju, ki se je izrazilo tudi v podiranju rekordov glede zbranega denarja za kampanjo, njegova zvezda nekako izgubila žar. Kampanja Clintonove je uspešno zasejala dvom o njegovih »izkušnjah«, ki jih kot novopečeni senator res nima veliko. Kljub trditvam, da je pomebnejša dobra presoja, kot je bilo njegovo nasprotovanje vojni v Iraku že od začetka, se je njegova rast v anketah ustavila. Na tretjem mestu med demokrati se je utrdil nekdanji senator iz Severne Karoline in Kerryjev podpredsedniški kandidat John Edwards, ki se je odpovedal morebitni podobni vlogi ob boku Clintonove, saj jo je začel napadati ob vsaki priložnosti – nazadnje glede njenega glasovanja za senatno resolucijo, ki je iransko republikansko gardo razglasila za teroristično organizacijo. Na ameriški levici velja prepričanje, da je podpredsednik ZDA Dick Cheney sposoben to resolucijo uporabiti za napad na Iran. Edwardsov problem je, da se je s podporo delavskim pravicam in poudarjanju problema revščine pomaknil dovolj v levo, da mu tista opevana ameriška sredina ne bo izkazala podpore, ki bi mu omogočila zmago, ne glede na to, da prihaja z juga in lahko republikancu pobere tudi kakšno »rdečo« državo.