Najbolj verjetno so si slovenski politični mogotci že včeraj pripisali zasluge za rešitev Toma Križnarja, ki ga imajo veliko raje za svetovnega kolesarskega popotnika kot pa za človeka, ki se ne more sprijazniti z usodo Nub in še veliko drugimi afriškimi teptanimi ljudstvi. Ni bilo opaziti, da bi naša, a tudi vsa preostala svetovna diplomacija, vložila kakšno noto in zahtevo po mednarodni presoji dogajanj na afriški celini. Navsezadnje kaj takega prepuščajo človekoljubnim organizacijam, med katerimi se znajdejo tudi take, ki za svoje nesebično volontersko delo pobirajo bogate denarne sadove. Menda je tako povsod v tujini, a glej ga vrabca, tudi pri nas doma, kjer padamo iz enega v drugi dobrodelni škandal. Slovensko ljudstvo pa kljub metropolitskemu žuganju in negodovanju odpušča. Ali je to svetopisemsko vodilo ali pa morda posebnost slovenske nravi, bo pokazal čas. Do razodetja moramo potrpeti, morda nergati ob lažnivih politikantih, ki se gredo državnike, še najbolje pa je odrezati rezino ementalskega sira in z luknjami zlagati resnico.