Afriški agapant (Agapanthus africanus), agapant ali modra lilija sodi v družino lilijevk (Liliaceae). V grškem jeziku agapant pomeni roža ljubezni in ta sloves si je agapant ohranil. Njegova domovina je Rt dobrega upanja in od tam se je v Evropo razširil konec 17. stoletja. Med gojitelji je zelo razširjen tudi A. orientalis, različica Headbourne hybrids, s svetlo modrimi ali modrovijoličnimi cvetovi. Cvetovi na pecljih, dolgih tudi do 75 centimetrov, zacvetijo julija in avgusta. Med vrtnarji, ki imajo radi agapant, pa je razširjena še bela različica. Okrasna vrednost agapanta pride do pravega izraza le, če ga sadimo v skupine po tri do pet skupaj. Zelo lepo se razrastejo agapantove gredice in obrobe, ki delujejo kot moder trak. Kot okrasno rastlino ga najdemo v številnih obmorskih vrtovih, uporabljajo pa ga tudi za obrobo travnih površin in gred. Je zelo pogosta posodovka na balkonih, terasah in v preddverjih. Trajnica ima debele mesnate korenine, podolgovate liste svetlo zelene barve, dolge tudi do 30 centimetrov. Listi so mesnati. Zacveti poleti, odvisno od sorte in mi-kroklimatskih razmer, cvetenje pa lahko traja do pozne jeseni. Cvetovi so združeni v socvetja, podobna kobulu, na koncu skoraj meter dolgega peclja, ki je trpežen in močan, tako da cvet dolgo vzdrži tudi v vazi. Cvetovi modre ali bele barve nimajo vonja. Najbolj primeren čas za sajenje je aprila, v dobro odcejen teren, bogat z organsko snovjo. Najbolje je, če izberemo zaščiteno lego ob zidu, obrnjenem na jug. Konec pomladi vedno dodamo svežo organsko snov in ob daljši suši zalivamo. Lahko ga posadimo na sončno ali polsenčno lego. Po cvetenju odstranimo odcvetele cvetove, tako da poganjke odrežemo pri tleh. Na rastlini jih pustimo le, če želimo shraniti seme. Najbolj primerna je dobro prepustna vrtna zemlja z dodatkom peska. Agapant sorazmerno dobro prenese poletno sušo, veter in tudi slan prš. Močna burja rastlino poškoduje in cvetove polomi. V dobi vegetacije potrebuje vlago, a ne preveč. Razmnožujemo ga z delitvijo rastlin aprila in maja ali s setvijo v zaščitenem prostoru že marca. Razmnoževanje z delitvijo korenin je veliko bolj razširjeno kot vzgoja iz semena. Mlade rastline morajo prezimiti v posodi, zacvetijo pa šele po dveh letih. Najbolje se obnese v širokih nizkih posodah, v mešanici vrtne zemlje, humusa in peska. Med rastjo in cvetenjem ga redno dognojujemo in zalivamo, ko odcveti, pa le občasno. Agapant je občutljiv za mraz. V posebno hladnih zimah ga moramo zaščititi tudi v obalnih krajih, sicer pozebe. Prav zato je zelo primeren za vzgojo v posodi, sicer ga oktobra ali novembra zaščitimo s plastjo slame, listja in peska. Agapant, zaščiten pred močno kraško burjo, lahko na prostem uspeva tudi na krasu. Na bolj hladnih območjih pa moramo korenine v jeseni izkopati iz zemlje in jih prezimiti v zaprtem prostoru pri temperaturi 5 do 6 stopinj. Poleg omenjenih vrst agapanta najdemo v vrtnarijah še vrsto A. umbellatus. (mmb)