Dejan se stisne k s svoji mamici, ne skriva, kako rad jo ima in kako ga skrbi zanjo. Rana na odrezani nogi se ji še vedno ni zacelila, pojavljajo se nekakšni mehurji, vsak dan prihaja na dom patronažna sestra, da Marjano previje, hkrati se z njo pogovarja in ji vliva upanje. Ženska je po dolgih mesecih zdravljenja sicer prebrodila najhujšo krizo, a skeleče stiske ostajajo. Pripoveduje: »Konec lanskega leta sta mi začeli odpovedovati ledvici, tako da sem morala na dializo, sladkorna bolezen je hitro napredovala, prst na nogi se mi je vidno sušil, nekaj dni pred novim letom se mi je grdo zagnojila še noga. Bilo je zelo hudo, moje življenje je viselo na nitki, zdravnik v rakičanski bolnišnici se je moral na hitro odločiti, odpeljali so me v operacijsko. Bilo je osemindvajsetega decembra lani, levo nogo so mi odrezali pod kolenom.«