Usodna življenjska odločitev naše države se danes najbolj transparentno zrcali v simbolnih obeležjih prostorske ureditve prestolnice. Prejšnji režim je posegel v celoto Rožnika in tivolskega parka in ju neusmiljeno odrezal od mesta, tako da se ulice na zahodu kot štrclji amputiranih udov končajo pred neprehodno cesto in železnico. Menda se natančno ve, kateri danes tako osovraženi politik je tedaj stroki navkljub uresničil svoje urbanistične gone. V tem delu mestnega središča je ostal novi državi majhen kare, na katerem je pokazala - ne glede na politično barvo trenutne vlade, kulturnega in drugih ministrov, poslancev in vseh odgovornih - bedni blišč svoje odločitve. Ne le, da na razpotju ni šla po poti kulture, ampak je pot, po kateri jo je ta vabila, kar razsula. Sklop Mladike je namenila uslužbencem ministrstva prav v času, ko se je v Parizu ministrstvo za finance selilo iz Richelieujevega krila v skrajni vzhodni del mesta in je tako poleg dokončanja Velikega Louvra omogočilo novo arhitekturno mojstrovino v Bercyju, naše ministrstvo pa se bo v Mladiko vselilo najbrž prav takrat, ko bodo v preurejene prostore stare Dogane nasproti San Marca v Benetkah, iz katerih se je izselilo finančno ministrstvo, umestili novo podružnico Guggenheimovega muzeja. Slovenski etnografski muzej, ki bi lahko ustrezno programsko zapolnil ne samo stavbe Mladike, ampak tudi enako pomembno kvaliteto celotnega sklopa - njegov vrt, je politika poslala v geto, ki ga bo, po zgledu ameriških mest, verjetno treba prej ali slej varovati s policijo in žičnatimi ograjami. Tu naj bi dobila nujne depojske prostore tudi Moderna galerija in Narodni muzej, ki bi jih seveda lahko imela v sosednjih hišah prek ceste. Toda te so namenili veleposlaništvom, in to prav ruskemu, ameriškemu in nemškemu, ki ne drugod ne pri nas niso vabe za turiste, pač pa za teroriste. Zato po konvenciji Icoma, torej Unesca, v soseščini muzejev ne sme biti diplomatskih objektov. Če tega ne ve vlada, bi lahko vedela vsaj direktorja obeh ustanov.