v družini uglednega opernega pevca. Rasel je v glasbenem svetu in se tri leta učil komponiranja pri Rimskem-Korsakovu. Za njegovo kariero je bilo odločilno srečanje s pionirjem baleta Djagilevim, ki ga je spoznal v Parizu. Odkar so tu prvič izvedli Ognjeno ptico in Petruško, je slovel kot nenavadni talent, od Posvečenje pomladi pa celo kot najbolj bleščeči in najškandaloznejši glasbenik novih tonov v svojem času. Izbruh oktobrske revolucije ga je odrezal od domovine. Odtlej je delal v Švici in Parizu (leta 1934 je dobil francosko državljanstvo). V glavnem mestu Francije so nastala njegova k neoklasicizmu težeča mojstrska dela, od Pulcinelle do Simfonije psalmov. Nevarnost Hitlerjevega vdora v Francijo je svobodnjaško mislečega skladatelja prisilila, da je odšel v emigracijo v ZDA. Dobil je profesuro na harvardski univerzi in se naselil, neprimerno bolj zaželen kakor večina drugih evropskih emigrantov, v Los Angelesu. Postal je tudi ameriški državljan. V ZDA je nadaljeval klasicistično linijo, ki jo je v svojih harvardskih predavanjih teoretično utemeljil z Glasbeno poetiko.