Jože je bil mobiliziran kot še ne 19-letni dijak škofijskih zavodov 19. februarja 1943. »Najprej sem bil na trimesečnem prisilnem delu ob avstrijsko-nemški meji, nato sem bil kot vojak v pehoti poslan na usposabljanje v Francijo v Dijon. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so me premestili v Grenoble, nato je naša enota pešačila čez prelaz St. Bernard v italijansko Aosto. Po dveh mesecih dela v skladiščih so nas v živinskih vagonih prek Francije, Nemčije in Poljske odpeljali v Ukrajino. Kot pehotni vojak sem se boril na fronti blizu Kijeva in tam sem bil trikrat ranjen, dvakrat laže, 8. septembra 1944 pa hudo ranjen v desno nogo. Kot ranjenca so me skupaj z nekim ranjenim častnikom z letalom transportirali prek Karpatov v slovaški Trebišov. Zlasti globoko v spomin se mi je vtisnilo, kako so me pripeljali v bolnišnico. Že pogled ni bil obetajoč. Opazil sem več odrezanih udov. Glavni zdravnik kirurg je bil ves krvav, in ko me je pogledal, mi je rekel, da mi bo odrezal nogo. Odločno sem nasprotoval, kajti moja mama ne bi prenesla, da bi se vrnil domov brez noge … V bolnišnici so za mojo operacijo zbrali dva litra krvi, najbolj zaslužna za to je bila medicinska sestra, ki je tudi sama darovala kri. Prav njej sem se hotel osebno zahvaliti in sem jo še po vojni dlje časa iskal prek Mednarodnega odbora Rdečega križa, a žal neuspešno.«