»Po rojstvu druge hčere, ko sem bila stara devetindvajset let, sem se slabo počutila, začela sem hujšati in testi so pokazali, da imam sladkorno bolezen tipa 1, ki jo je imela tudi moja mama. Sprva bolezni nisem jemala hudo resno, želela sem jo skriti. Navsezadnje sem še delala na Zavodu za transfuzijsko medicino, imela družino, majhne otroke. Kot zdravnica sem seveda vedela, kakšni so lahko najbolj kruti in črni scenariji te zahrbtne bolezni. Na žalost so se vsi ti črni scenariji pri meni tudi uresničili. Začele so se neznosne bolečine v nogah, zelo sem shujšala, a sem še vedno zatiskala oči pred resnostjo bolezni. Naredila sem specializacijo, potem pa se je začelo. Okužba na okužbo. Leta 1995 sem dobila prvo sepso, nato drugo in začela se je kalvarija. Sledila je poškodba noge, nato pa več operacij in hudih zapletov. Po devetih letih so mi morali odrezati nogo. Medtem so se pojavili zapleti sladkorne bolezni tudi na očeh in ledvicah, kar je bil zame pravi šok. K sreči pa se je vsaj vid, kljub začetni slabi prognozi, izboljšal zaradi doslednega zdravljenja z laserjem.« »Izborila sem si življenje«