Dva dni si privoščimo Namče Bazarja. Prvi dan se dvignemo le na skrajni zgornji rob vasi, naslednji dan pa obiščemo vasici na drugi strani, Khunde in Khumdžung. V slednji stoji tisti sloviti budistični samostan, ki hrani jetijev skalp. Tako vsaj pravijo. Dobro varovana je ta svetinja. V posebnem lesenem zaboju je steklena vitrina, vendar preden ga čuvaj odpre, pomembno odlaša, da se ja nabere čim več denarja v puščici. In ko ga vendarle odpre, živo gleda po obrazih, kako se bomo čudili. Jaz pa sem nekje prebrala, da je ta skalp sešit iz kože neke vrste himalajske koze. Rdečkasto rjave barve je. Obstaja jeti ali ne? Spomnim se, da so še v TT-ju objavili fotografije stopinj jetija v snegu, velike bose noge. Spodaj v džungelskem predelu Nepala živijo velike opice. Morda so si kdaj zaželele miru kje višje, se počasi privadile na mraz in ostale. Lahko so prebivale v kakšnih votlinah. Morda od tu ta skrivnostni jeti. Sicer pa, naj imajo veselje in naj služijo. Ljudsko izročilo pravi, da je jeti padel z visoke skale svete gore Khumbila nad Kumdžungom in si zlomil vrat. Lame so mu odrezali glavo in sneli kožo ... Večji vtis je na tej poti na nas zagotovo naredil vrh mogočnega Ama Dablama, ki je tako iznenada šinil pred nas pred razglednim hotelom Everest.