Kaj bo poslej drugače? Če preberemo paragrafe, je bilo v starem zakonu iz leta 1999 navedeno, da so posegi, ki živalim povzročajo trpljenje, poškodbe ali smrt, prepovedani v izobraževalne namene. Izjemoma jih upravni organ, pristojen za veterinarstvo, dovoli, če se jih izvaja v visokošolskih ali znanstveno-raziskovalnih institucijah in so nujni za redno izobraževanje zdravnikov, veterinarjev, biologov, farmacevtov in zootehnikov, če njihovega cilja ni mogoče doseči s pomočjo drugih učnih pripomočkov, kot so film, slika, preparati, modeli itn. V zakonu, ki so ga poslanci izglasovali pred nekaj dnevi, pa piše, da so v izobraževalne namene prepovedani poskusi na živalih z razvitim živčnim sistemom za zaznavanje bolečine. Upravni organ, pristojen za veterinarstvo, pa jih lahko dovoli, če se izvajajo v visokošolskih zavodih, po predpisih, ki urejajo visoko šolstvo, ali raziskovalnih organizacijah in so nujni za pridobitev znanja, ki ga pri svojem delu potrebujejo zdravniki pri posegih na ljudeh in veterinarji pri posegih na živalih in če cilja teh poskusov ni mogoče doseči z drugimi učnimi metodami. »Bistvena razlika je v tem, da bodoči farmacevti, biologi in zootehniki ne morejo več delati poskusov na živih živalih, ker smo prepričani, da smejo samo predstavniki dveh poklicev opravljati posege v telo človeka oziroma živali – zdravnik in veterinar. Onadva se pripravljata za ohranjanje življenja,« je utemeljila Vida Čadonič Špelič in dodala, da so pred odločitvijo o tej omejitvi preverili, koliko prošenj za poskuse je kdo vložil v zadnjih letih. »Zootehniki in farmacevti od sprejetja zakona niso dali niti ene. Zootehniki verjetno delajo poskuse, ki ne ustrezajo definiciji po zakonu in ne povzročajo bolečin, kot denimo hranjenje in opazovanje. Samo oddelek za biologijo biotehniške fakultete jih je vložil nekaj, med drugim za poskuse na žabah. Ker niso bili zadovoljni, da smo jim omejili število, so se pritožili. Drugostopenjski organ, torej ministrstvo, nas je opozorilo, da se poskusov na žabah naj ne bi delalo, če so ulovljene v naravnem okolju, ker so po zakonu o zaščiti narave zaščitene. Ker je biotehniška fakulteta v svojem poročili iz leta 2005 zapisala, da so vse poskuse opravili na usmrčenih živalih, smo sklepali, da lahko tudi oni dosežejo namen dodiplomskega izobraževanja z drugimi alternativnimi metodami, denimo z videoposnetki, simulacijami delovanja mišic na računalniku, proučevanjem tkiv, tudi prepariranih,« je razložila direktorica Vursa. Prepričana je, da danes živalim, ne glede na to, ali so to podgane ali miške, ni treba povzročati trpljenja. Tedaj, ko je študirala veterino, so delali poskuse na živih žabah. »Mislim, da zato, ker sem morala žabi, ki mi je regala v roki, odrezati glavo in ji na majhni operacijski mizici razpeti vsako nogico posebej, nisem nič boljša veterinarka,« je dejala Čadonič Špeličeva, ki ji zvoki škrtanja, ko je s škarjami rezala v zeleno dvoživko, niso ostali v nič kaj lepem spominu.