pri čemer so trije tovariši, Tadžiki, utonili. Ko je to videl, se mu je zmešalo – in še vedno ni prišel k sebi. Ko nam je Ibn al-Šejk to povedal, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Tragični dogodek se je primeril istega dne kot moje sanje. Takrat sem spoznal, da sem z brati povezan z resnično vezjo. Psihični zlom Abu Suhaila me niti ni toliko presenetil. Spomnil sem se, kako srčno je skrbel za nas na našem urjenju. Resnično nas je imel rad in želel si je, da uspemo. Brez težav sem si lahko predstavljal, kakšen šok je doživel ob smrti treh Tadžikov. To ga je resnično lahko spravilo ob pamet. Potem ko se je Abu Suhailu zmešalo, se je Abu Bakr šele po več tednih vrnil v taborišče. S seboj je pripeljal tudi Abu Suhaila, a ta je v taborišču ostal le nekaj ur. Zatem je ponj prišel avto, ki ga je odpeljal v Pakistan, kjer naj bi se spočil. Nikoli več ga nisem videl. Abu Bakr je veliko tvegal, ko je s povsem nebogljenim Abu Suhailom prečkal afganistansko mejo. Potovanje je bilo že sicer nevarno, saj je v Afganistanu divjala državljanska vojna. Abu Bakra sem zelo cenil zaradi njegovega poguma in lojalnosti. Abu Bakr mi ni nikoli govoril o njihovi ekspediciji v Tadžikistan, vendar so mi o tem, kaj se je zgodilo po nesreči, povedali drugi bratje. Ko se je Abu Suhailu zmračilo, ga je Abu Bakr začasno zaupal v varstvo peščici Afganistancev, ki so živeli blizu meje. Potem je odšel s Tadžiki, da jim je pomagal pri njihovi prvi nalogi. Ubil je več Rusov in nekateri od bratov so šepetali, da jim je odrezal glave. Abu Bakr je večkrat spremljal svoje tadžiške in kašmirske učence na njihovih prvih odpravah. Hotel se je prepričati, ali se bodo spomnili vsega, kar so se naučili, in ali bodo znali svoje spretnosti uporabiti v boju. Čez čas sem spoznal, da jim je na ta način izkazoval svojo ljubezen.