Delovanje celotnega sistema je načeloma sila preprosto, enako velja tudi za vgradnjo, vsaj v teoriji. Na tržišču se pojavlja ogromno proizvajalcev, ki hvalijo in tržijo svoje znanje in izdelke. Nekateri imajo pripravljene popolne komplete za točno določeno znamko in tip avtomobila, kar zelo olajša samo vgradnjo, spet drugi prodajajo klasične sisteme, pri katerih so potrebne manjše modifikacije. Večina sistemov se med seboj ne razlikuje bistveno in so si precej podobni. Vsi nudijo tudi prosto izbiro komponent ali dodatkov, ki pa imajo seveda zopet svojo ceno. Danes bi morali celoten komplet dobiti za približno 1500 evrov, cenovni vrh pa se tu nikakor ne konča. Nadaljuje se vse tja do 3000 evrov in še več. In kaj za ta »majhen« denar tudi dejansko dobite? Dobili boste kompresor, tank, elektromagnetne ventile, povezovalne cevke, kontrolno enoto, daljinsko enoto za upravljanje ter štiri blažilnike. Razlike med proizvajalci so v malenkostnih odstopanjih pri kompresorjih, tanki pa so ponavadi v velikosti približno 10–20 litrov. Celoten sistem je seveda možno kasneje tudi nadgraditi, denimo s še enim tankom, če nam prostor to dopušča, poleg denarnice seveda. Vozilo z vgrajenim zračnim vzmetenjem je moč v povprečju dvigniti nekje od deset do petnajst centimetrov. Če vgradnjo zaupate drugim, denimo proizvajalcu oz. njegovem pooblaščencu, vas bo ta olajšal za kar nekaj sto evrov pa vse tja do nekaj tisoč evrov, odvisno od želja in kompleksnosti sistema. Manj zahteven sistem pa vam lahko vgradijo že v enem delovnem dnevu, ampak saj veste, kako je z mojstri. Sami sistema tako hitro skoraj zagotovo ne boste vgradili. Najprej boste morali sploh poiskati primeren prostor za vgradnjo kompresorja in tanka. Ker idealnih razmer skorajda ni, boste morali prostor najti kar v prtljažniku. Montaža obeh komponent ne bi smela biti prezahtevno opravilo. Če vas skrbi kompresor, naj povemo, da skoraj vedno proizvajalec prilaga gumijaste obloge za nosilne noge kompresorja, ki absorbirajo vibracije ob delovanju. Kako se boste lotili vgradnje sistema, je popolnoma vaša odločitev, ali boste najprej vgradili kompresor, tank in ostalo ali boste začeli z demontažo starih vzmeti z blažilniki in nameščanjem novih. Nameščanje slednjih zahteva nekaj časa in pozornosti, saj je velikokrat potrebno zamenjati tudi kakšen dodaten del, da bi uspešno namestili zračne cilindre oz. mehove. Pred dokončno montažo pa je potrebno preveriti, v primeru zračnih mehov oz. blazin, da je okoli slednjih dovolj praznega prostora, da se ob vožnji, vibracijah in drugih nevšečnostih ne bi tako ali drugače poškodovali. Isto velja za povezovalne cevke, ki jih je priporočljivo dodatno obložiti ali kako drugače zaščititi, da se ob prehodih skozi dele karoserije ne poškodujejo. Ponavadi so priložene cevke iz poliuretana, priporočljiva pa je uporaba teflonsko obloženih cevk, ki pa so precej dražje od navadnih. Če že omenjamo teflon, je vse navoje, denimo pred vijačenjem ventilov na svoje namensko mesto, potrebno oblepiti s teflonskim trakom za boljše tesnjenje sistema. Če niste kupili kompleta, ki je namenjen zgolj za vaš tip vozila, boste nemalokrat morali odrezati del karoserije, da bi okoli novih zračnih blažilnikov naredili prej omenjeni prostor. Nato je priporočljivo, če imate vozilo že ravno na dvigalu, da namestite senzorje, ki bodo kontrolni enoti sporočali podatke o višini vozila. Namestiti je potrebno štiri takšne senzorje in seveda napeljati vse potrebne kable do mesta, kjer bo nameščena kontrolna enota. Nekaj podobnega velja tudi za povezovalne cevke za zrak, ki jih je potrebno speljati do mesta, kjer se bodo ali pa se že nahajajo elektromagnetni ventili, ki so namenjeni za dovajanje zraka iz tanka do blažilnikov in seveda izpust zraka iz sistema ter s tem nižanje vozila. Sledi namestitev kontrolne enote, ki usklajuje delovanje posameznih komponent in podatke sporoča naprej na daljinski upravljalnik, ki je lahko ožičen ali pa brezžičen. Kontrolna enota je povezana tudi s tankom, ki preko senzorja sporoča, kolikšen je pritisk zraka v tanku, kontrolna enota pa takrat uravnava delovanje kompresorja. Celotno stvar je mogoče sprogramirati po lastnih željah, od želenega pritiska, mejne vrednosti pritiska zraka v tanku za vklop oz. izklop kompresorja in podobno. Električno shemo je priporočljivo napeljati tako, da z odvzemom kontakta tudi izklopi kompresor, da se slednji ne bi po nepotrebnem vklapljal. Ponavadi na takšne stvari mislijo že proizvajalci, a opozorilo je vseeno na mestu. Ko je kompresor povezan z električno napeljavo ter tankom – slednjega z elektromagnetnimi ventili, kontrolno enoto, ventile s kontrolno enoto ter povezovalnimi cevkami za dotok zraka do blažilnikov, senzorje za višino pa s kontrolno enoto, vse pravilno »ožičeno« –, je čas za prvi preskus. Zna se zgoditi, da vam bo zrak uhajal iz sistema, kar je največkrat krivda na vaši strani. Ali cevke niso dobro nataknjene, ali niste vseh navojev zatesnili s teflonskim trakom, ali pa ste cevke rezali kar malce po svoje. Cevke je potrebno krajšati s pozornostjo, da je rez popolnoma raven in da pri tem cevke ne deformiramo. Ostati mora popolnoma okrogla in ne napol sploščena. Potrebno je še sprogramirati kontrolno enoto, kjer nastavimo, kdaj se naj kompresor vklopi, višino vozila, hitrost vpihovanja zraka ter hitrost izpusta zraka iz sistema, nastavitev posameznih programov in podobno. S kančkom sreče bi sedaj morali imeti popolnoma delujoče zračno vzmetenje na svojem jeklenem konjičku.