ni znatnega dela evropske javnosti daleč najpronicljivejše zrcalo razmer v Italiji. Mar to pomeni, da je zaradi tako skrajnega ukrepa prevladal šok, češ, kako se je kaj takšnega moglo zgoditi prav nam? Ali pa je bilo že prej prisotno prepričanje, da se ni dalo drugače, ker je bilo stanje v državi prekomerno problematično? V takšnem vzdušju tudi glas politične opozicije ne more biti več kot toliko vpliven, ker čuti, da v javnosti nima dovoljšnje podpore? Naj bo tako ali drugače, sedanja vlada bo v duhu izrednih razmer nadaljevala. Velike pristojnosti bodo dobili župani, in sicer v boju zoper drogo, prostitucijo in t. i. mikrokriminal. S pričetkom leta 2010 naj bi bile osebne izkaznice dopolnjene s prstnim odtisom, resnično skrajnost pa predstavlja predlog Severne lige v naši deželi, naj bi nezakonitim priseljencem, razen v izjemnih primerih, odrekli zdravljenje. Ključno razpotje vseh navedenih in napovedanih dogajanj, ki bi se jim seveda bilo mogoče izogniti, pa je v zatrjevanju, da ljudje živijo v strahu, ker da so od kriminala in priseljencev ogroženi. Ker je tako, bi politika morala ljudi nagovoriti in jih prepričati, da je strah pred tujci in pred drugačnimi zelo škodljivo počutje, ki se ga velja v svoje dobro kar najhitreje znebiti, še posebej zaradi več kot treh milijonov zakonitih priseljencev, ki že živijo v državi. Tovrsten nagovor je smer, ki rešuje, vse ostalo strah in napetost zanesljivo stopnjuje. Janez Povše