zdravljenih novorojencev jih je po enem mesecu ostalo živih kar štirinajst, po treh mesecih pa sedem. V Lorberjevem vzorcu so vsi otroci umrli v devetih mesecih, toda takšnega izida ni mogoče zajamčiti, vsaj tako ne, da ne bi prekoračili tanke črte med aktivno in pasivno evtanazijo. (Lorberjevi nasprotniki so zatrjevali, da so vsi nezdravljeni novorojenci v njihovi oskrbi umrli zato, ker so dobivali pomirjevala in ker so jih hranili le, ko so to zahtevali. Zaspani novorojenci pa niso zdravo ješči.) Avstralska klinika, ki je sledila Lorberjevemu pristopu k spini bifidi, je ugotovila, da je pet od devetinsedemdesetih nezdravljenih otrok živelo dlje od dveh let. Tako za otroke kakor za njihove svojce je to gotovo izjemno naporna in dolgotrajna preizkušnja. Hkrati (čeprav to v družbi, ki je sorazmerno premožna, ne bi smel biti prvi preudarek) je tudi precejšnje breme za zdravniško osebje in sredstva, ki jih skupnost nameni zdravstvu. Poglejmo si, na primer, še novorojence z Downovim sindromom in zaporo črevesja, ki jim, če je ne odpravimo, onemogoči prehranjevanje. Tako kakor »dete Doe« bi jih smeli pustiti umreti. Toda zaporo je mogoče odstraniti in nikakor ni povezana s stopnjo intelektualne prizadetosti obolelega otroka. Poleg tega je smrt zaradi odločitve, da glede na okoliščine na novorojencu ne bo opravljen kirurški poseg, sicer gotova, ni pa niti hitra niti neboleča. Novorojenec umre zaradi dehidriranosti ali lakote. Dete Doe je umiralo približno pet dni, v nekaterih drugih znanih primerih te prakse pa je bilo na smrt potrebno počakati tudi do dva tedna. V tej zvezi si je zanimivo vnovič ogledati argument, ki trdi, da neko bitje vrste homo sapiens ni upravičeno do boljše oskrbe kakor bitje, ki je na približno enaki umski ravni, vendar pripada drugi vrsti. K temu bi lahko dodali še – vendar se je to zdelo preveč samoumevno, da bi sploh omenili – da pripadnost vrsti homo sapiens ni nikakršen razlog, zaradi katerega bi bilo to bitje deležno slabše oskrbe kakor pripadnik druge vrste. V zvezi z evtanazijo je to potrebno povedati. Prepričani smo, da ravnamo prav, če pokončamo hudo poškodovane ali bolne živali, ki trpijo hude bolečine in pri katerih so možnosti za okrevanje zanemarljive. »Pustiti naravi, da gre svojo pot«, odreči zdravljenje, toda ne biti pripravljen ubiti, bi 203