GRDE ZGODBE France Cukjati, dr. med, poslanec in aktualni predsednik Državnega zbora, je v prejšnji številki Našega časopisa naslikal politično podobo Slovenije tako srhljivo, da se mora vsak, ki prebere njegov »umotvor«, zamisliti o tem, v kakšni državi živi, če mu njen drugi človek v najtrši boljševistični maniri piše zgodbe o zavedenih volivcih, ki so na referendumu glasovali proti vladnemu predlogo o lastninjenju Zavarovalnice Triglav in o skoraj šestih stotnijah pokvarjenih novinarjev, ki so si drznili poslati v svet sporočilo o nezdravih razmerah v slovenskem medijskem prostoru in zanje obtožili vlado. Peticija V PETICIJI ZOPER CENZURO IN POLITIČNE PRITISKE NA NOVINARJE V SLOVENIJI je zapisano: »Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode. Po volitvah 2004 je začela desnosredinska vlada trgovati z državnimi deleži v večjih slovenskih podjetjih, ki so bila solastniki medijev. S spremembami kapitalske sestave je omogočila zamenjavo večine predsednikov uprav, članov nadzornih svetov in urednikov večine osrednjih slovenskih medijev. S tem je v njih vzpostavila neformalno in vplivno piramido odločanja. Novi direktorji in uredniki ne spoštujejo novinarske avtonomije in cenzurirajo novinarske vsebine, ki so kritične do oblasti. Vmešavanje vlade in vladajoče stranke SDS v medije je 12. junija 2007 v pismu priznala nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Adrijana Starina Kosem. Vladajoča koalicija je s pomočjo parlamentarne večine sprejela tudi novi zakon o RTV Slovenija, ki je v praksi okrepil nadzor vladajočih struktur nad javnim radiem in televizijo. Cenzura v slovenskih medijih ima več pojavnih oblik. Prva se nanaša na vsebinske popravke člankov brez avtorjevega soglasja. Drugič, tudi naročeni članki pogosto niso objavljeni, običajno brez tehtnega pojasnila. Tretja oblika je omejevanje poročanja o nekaterih politično občutljivih temah in prepoved dostopa vladi nevšečnim mnenjskim voditeljem do določenih medijev. Novinarjem odpovedujejo delovna razmerja, jih degradirajo, jim odvzemajo delovna področja, jih premeščajo, diskriminirajo in šikanirajo. Protestu se pridružujemo tudi novinarji v medijih, ki niso pod vplivom vlade, novinarji, ki pišemo za tuje medije, in tisti, ki smo zaradi nevzdržnih pritiskov zapustili novinarski poklic, se upokojili ali si poiskali službo v drugih medijih. Pismo z vsebino, ki se nanaša na cenzuro in vladne pritiske zoper novinarje, so že prejeli predsedniki držav, parlamentov in vlad vseh članic Evropske unije, številne nevladne organizacije in medijske ustanove po svetu. Prvega januarja 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropske unije, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije.« O lažeh To je vse, kar je zapisano v peticiji. Na empirični ravni pa se je v času soočanj različnih pogledov na novinarsko avtonomijo doslej izkristaliziralo dovolj relevantnih argumentov, da strah novinarjev ni votel in da sta cenzura in različne oblike političnih pritiskov na novinarje kar udomačena praksa v deželi na sončni strani Alp. Le spletne strani, denimo Medijski watch, je treba pogledati. Pravzaprav so politični in kapitalski pritiski na medije pojav, ki ni značilen le za Slovenijo, ampak tudi za dežele z bogato demokratično prakso. Kritični mediji so trn v peti vsaki oblasti, kajti kažejo ji nevšečno podobo v ogledalu. Vendar v Evropski uniji ne boste našli resnega predsednika vlade ali parlamenta, da bi si dovolil tako grobe obsodbe novinarske srenje, kot sta si jo dovolila slovenska moža. In kaj me moti v Cukjatijevem zapisu? Najprej se zoperstavi tezi, »da Janez Janša obvladuje slovenski medijski prostor«. Nato zatrjuje, da »v tujini ne vedo, kdo so lastniki slovenskih časopisnih hiš, ki lahko pomembno vplivajo na izbor odgovornih urednikov, le-ti pa na vsebino in politično usmeritev časopisa«. Del svojega traktata o novinarjih pa Cukjati zaključi z mislijo, da se vlada doslej na laži, kot je novinarska peticija, ni resno odzivala, saj sodijo v našo žalostno »folkloro«, ki smo jo v Sloveniji navajeni.« Problem je potemtakem nastal zato, kar je novinarska peticija »odromala« v širni svet in jo »kot resno razume tujina«, kajti če bi vsa ta grdobija ostale le za domačim pragom, bi očitno Cukjati to še nekako prenesel, se nasmehnil in si dejal, da pač psi lajajo, karavana pa gre naprej. Dokler kritizirajo doma, smo lahko mirni, ko pa pride to v tujino, pa je ogenj v strehi; še posebno takrat, če se to zgodi v času vseobsežnih priprav na predsedovanje EU, saj je v peticiji zapisano, da: “Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost EU,” kar je sicer lahko pretirano, vendar očitno zapisano vedoč, da so v tujini zelo občutljivi zaradi kršenja novinarske svobode in človekovih pravic, saj novinarji in ustanove civilne družbe kot jastrebi čakajo na takšna sporočila. Tuje medijske hiše so se odzvale in zapisi niso bili nič kaj blagi, kar je v domačih političnih logih povzročilo bes in povsem napačno reakcijo vladne koalicije. Namesto da bi se soočila s peticijo o cenzuri, se je na 571 podpisnikov vsul plaz kritik. Namesto da bi vlada takoj ustanovila komisijo – to je storila z dvomesečno zamudo – ki bi proučila dejansko stanje na področju novinarske svobode, je začela obtoževati novinarje, ki s peticijo rušijo ugled države. Tako je tujina, vsaj po odzivih vladne politike in Cukjatijevem zapisu sodeč, edina pristojna za presojo demokratične zrelosti Slovenije, saj drugače ne bi povzročili takšnega vika in krika in predsednik vlade v svojem nastopu pred glasovanjem o zaupnici ne bi največ časa namenil »blatenju« Slovenije v tujini, pa čeprav Evropska unija ne bi smela več biti tujina. Trgovina Cukjati, ki je napisal svoj članek Bo vlada odstopila? pred glasovanjem o zaupnici vladi, pa v veliki skrbi za neomadeževanost lika in dela svojega šefa, ki bojda »obvladuje slovenski medijski prostor«, čeprav novinarji v svoji peticiji Janeza Janšo obtožujejo omejevanja medijske svobode, namerno prezre (kako cinično!) vse kadrovske spremembe v časopisnih hišah, da ne govorimo o RTV, ki so nastale s prihodom nove vlade in se niti dotakne »znamenite trgovine« z državnim deležem v Mercatorju, ki sta ga kupila Pivovarna Laško in Istrabenz. Danes le še naivneži verjamejo, da ni šlo za vezano trgovino in za napačno odločitev z ekonomskega in političnega vidika. Sicer pa je glede tega kot svojo napako priznal tudi predsednik vlade Janez Janša. Seveda se je izognil prikritemu dejanju, ki se je zgodilo v napačni trgovini z Mercatorjem. Za protiuslugo je pripeljala namreč vladajoča koalicija, sicer začasno, prevzela Delo in v vodstvi Dela in Večera z vlado kompatibilne ljudi. Nekdanja državna sekretarka Adrijana Kosem, ki je operativno peljala te posle, je priznala, da je bil v ozadju prodaje Mercatorja vladni »prevzem« Dela in dolgoročnejše zagotavljanje vladnega vpliva na vsebino Delovih edicij. Cukjati se v svojem zapisu na daleč izogne tej trgovini in dokazuje, da vlada ni vplivala na imenovanje urednikov, ki vplivajo na vsebinsko in politično usmeritev časopisa, saj so vendarle nominalni lastniki oziroma nadzorni sveti tisti, ki postavljajo vodstva časopisnih hiš in urednike. Slabo raboto v dveh velikih časopisnih hišah poskuša prikazati le kot domeno tranzicijskih tajkunov, ki pa menda ne pripadajo njegovi stranki. Druga zgodba je kajpak vprašanje, zakaj se je Pivovarna Laško odločila, da bo postala aktivna lastnica Dela in prek nadzornega sveta odrekla zaupnico za vlado bolj kompatibilnim kadrom ter postavila novo vodstvo časopisne hiše v Delu. Podoben potek dogodkov je potekal tudi v Večeru, ki pa v javnosti ni toliko razburjal duhov kot primer Dela, od koder so odšli (morali oditi!) nekateri najbolj pronicljivi uredniki in novinarji. Pa niso odšli le iz časopisnih hiš, ampak tudi iz javne RTV! Čudno, da Cukjati ni omenil, da tudi na to medijsko hiši vlada nima vpliva, saj bi lahko tudi zanjo trdil, da ima svoje programske in druge organe, ki vsebinsko usmerjajo delovanje javnega zavoda in nato pozabil dodati, da je vladajoča koalicija s spremembo zakona o RTV Slovenije dobila v svoje roke vse vzvode za oblikovanje programskih in drugih organov po svoji meri. Sicer pa tudi v najtršem avtokratskem režimu predsednik vlade in njegov najožji krog ne posegajo neposredno v vsebino medijev, ampak na odgovorna mesta postavijo vdane valpte, ki zagotavljajo uresničevanje »ustrezne« uredniške politike. S podobno skušnjavo se srečujejo tudi lastniki medijev, ko želijo tako kot oblast izkoristiti medij. Ampak pametna oblast ali pametni lastniki medijev tega preprosto ne bodo delali, ker oblast če ne dela dobro, države ne bo dolgo vodila. Če pa se lastnik vmešava v vsebino medija, pa se kmalu pokaže, da ta medij ni dober, saj se mu zmanjšuje število naročnikov ali pa gledanost in poslušanost elektronskih medijev. Na kratek rok so žrtve takšne politike novinarji, ki pa imajo vso pravico, da se ji upirajo, protestirajo, pišejo peticije in uporabijo tudi druga sredstva za avtonomijo in svobodo novinarskega dela. Zato niso izdajalci države, ne njeni sovražniki, ampak le ljudje, ki jim je mar za svobodo besede in resnico, ki so ji zavezani. Ko je pred dvema desetletjema dr. France Bučar nastopil v evropskem parlamentu in zahteval od zahodnih držav, naj z milijardami dolarjev ne obujajo mrtveca, ki je bila SFRJ, so po njem planili na enak način, kot to počne danes Cukjati. Zmerjali so ga z izdajalcem, ki v tujini sramoti državo. Politični vzorec ravnanja je enak, le ljudje so drugi, mar ne!? Referendum Pisec mesečne kolumne v Našem časopisu se je obregnil tudi ob izid referenduma o lastninjenju 35-odstotnega deleža Zavarovalnice Triglav. Cukjati tudi tokrat ne pove vsega, ampak malodane obtoži slaboumno ljudstvo, ker se je na referendumu odločilo, da ne bo »stabiliziralo« pokojninske blagajne po vladnem receptu, kar je za avtorja prispevka nezaupnica sedanji in kateri koli vladi, ki je odgovorna za gospodarjenje s celotnim državnim premoženjem. Pa vendarle ni tako. Na referendumu, ki ga je zahteval Državni svet Slovenije, se ljudje niso odločali o različicah za lastninjenje 35-odstotnega deleža kapitala, s katerim ta čas upravlja Zavarovalnica Triglav, ampak so odločili le, da zakon, ki ga je v ta namen pripravila Vlada in sprejel Državni zbor, da se ta sredstva prenesejo na Kapitalsko družbo brez zagotovila, da bodo dejansko namenjena za stabilizacijo pokojninske blagajne, ni dober. Pustimo vnemar »neverjetno velik problem« pomanjkanja podatkov o okrog 800.000 zavarovancih zavarovalnice, ki so dejansko s svojimi premijami ustvarili ta kapital pred letom 1990. Zanje sta vlada in tudi del opozicije trdila, da podatkov o teh zavarovancih ni, da ljudje niso shranili listin o plačevanju premij in da bi bili stroški za ugotavljanje pravih lastnikov tega kapitala v primerjavi s tem, kar bi dobili, previsoki. Le malokdo se ni strinjal s tako oceno, pa četudi povsem ne vzdrži presoje. Če je bilo mogoče najti lastnika za vsako zaplato zemlje in drevo v gozdu v procesu denacionalizacije po skoraj šestih desetletjih, se zdi neverjetno, da v dobi že relativno visoko razvite informatike v devetdesetih letih prejšnjega stoletja potrebnih podatkov ne bi bilo v Zavarovalnici. Bistvo vladi nasprotnih predlogov za lastninjenje tega kapitala v parlamentu je bilo v tem, da se z zakonsko normo dovolj jasno zagotovi le, da tega premoženja Kapitalska družba ne bo prodala tujcem in da ostane zares v funkciji krepitve pokojninske blagajne. Predlogi so bili celo, da se ta kapital prenese nanjo in sama gospodari z njim. Vladna koalicija ni bila dojemljiva za nikakršno dopolnitev zakona in je trmasto vztrajala pri svoji rešitvi. Volivci so tudi povedali svoje in vsakršno katastrofično upodabljanje njihove odločitve, kar počne Cukjati, ni potrebno, saj bo ta neolastninjen kapital tam, kjer je bil, v Zavarovalnici Triglav. Sedanja ali prihodnja vlada pa ima možnost poiskati, za rešitev zagate, obliko najbolj racionalnega in varnega lastninjenja z njim in nedvoumno zagotoviti z zakonsko določbo, da bo namenjen krepitvi pokojninske blagajne. Predsedovanje EU In še: Cukjati je zapisal, da se s približevanjem novega leta, ko bo Slovenija prevzela vodenje EU, »stopnjuje ostrina nastopanja nekaterih opozicijskih poslancev, ki jim je zaupano vodenje delovnih teles Državnega zbora« in da ne gre za »običajno kritičnost opozicije, katere naloga je, da opozarja na napake in zagovarja boljše rešitve. Gre za neokusna pretiravanja in laži, ki z medijsko podporo zastrupljajo slovenski politični prostor« in sklene, da »gre za sistem izčrpavanja, katerega cilj pa je lahko le to, da ministri in s te vlada ne bi bili uspešni pri istočasnem vodenje države in Evropske unije«. Iz vodenja EU dela Cukjati »sveto kravo«, nekateri iz njegovega kroga pa po pomembnosti to vodenje primerjajo z osamosvojitvenim projektom. Neumnost! Janševa vlada se je očitno dobro pripravila – vsebinsko in logistično – na predsedovanje EU in opozicijske praske zagotovo ne morejo preprečiti, da tega, za Slovenijo pomembnega projekta, ne bi uspešno speljala do konca. Pakt o nenapadanju v času vodenja UE je ena izmed specifičnih pogruntavščin slovenske politične srenje, ki si, bog si ga vedi zakaj, izmišlja enkrat pakt za razvoj, drugič pakt o nenapadanju v času predsedovanja EU, kar je le zamegljevanje odgovornosti, kajti vlado imamo, zato da vlada, opozicijo pa zato, da ji gleda pod prste. Tu mora biti situacija čista, vladajoča večina in opozicija pa morata biti poenoteni ob usodnih odločitvah za državo in na področju zunanje politike. Projekt vodenja EU je sicer zelo pomemben za državo, vendar bremena morebitnega neuspeha ni mogoče prevaliti na ramena opozicije, uspešno izvedbo projekta pa si bo tako in tako prisvojila vladajoča koalicija. Iz dogajanja v parlamentu, kjer so poslanci vladajoče koalicije potrdili zaupnico aktualni vladi, sledi preprosto sporočilo: vsak naj opravlja svoje delo do konca mandata, saj ni mogoče pričakovati, da bi v času predsedovanja EU, pa še v predvolilnem letu smo, da bi bila opozicija konstruktivna do take mere, kot da je sploh ne bi bilo. Ne more se odreči nobenemu demokratičnemu mehanizmu nadzora in kritike vlade, ker s tem zanika sebe. In tudi vsak, četudi, »malce pokvarjen poslanec«, po Cukjatiju, mora opraviti svoje delo, saj je dobil mandat zanj na volitvah. In povsem na koncu svojega zapisa nam Cukjati svečano zabiča, »da nikoli ne smemo pozabiti, da svoje države ne smemo nikoli umazati ali oslabiti, pa čeprav bi s tem umazali ali oslabili tistega, ki ga ne maramo. Nikoli!« Pika na i naj bi bil ta stavek! Pomeni pa: Dokler kritiziramo doma, še nekako gre, ko pa pride ta kritika v tujino, je ogenj v strehi, so na delu izdajalci in sovražniki domovine. To je bil pomemben del sporočila z zasedanja Državnega zbora o zaupnici vladi, ki ga ni mogoče izbrisati, kajti toliko gnojnice na novinarstvo še ni bilo zlite kot tokrat. Z odstopom vlade zagotovo nihče ni mislil resno! Pa tudi discipliniranje novinarjev po trdem boljševističnem vzorcu ni uspelo; le še ena grda zgodba je odšla v svet. Marjan Horvat