V knjigi, ki je izšla ta teden v založbi Kapitala, torej podjetja, ki je s svojo nekritičnostjo januarja 1996 odločilno pripomoglo k hitrosti Dadasovega propada, Sadar opisuje prozaično življenje v priporniški celici, nekatere dogodke iz zgodovine Dadasa, vse pa bogato garnira s prepisi pojasnil, ki jih je med priporom uradno pošiljal preiskovalnemu sodniku. Zadnjo tretjino, dodatnih 40 strani, predstavljajo gnevna pisanja pobudnikov parlamentarne preiskave. Ti povprek obtožujejo agencijo za trg vrednostnih papirjev, ki je Sadarju stopila na prste, da je s pomočjo »medijskih hujskačev« zakrivila propad Dadasa in množice njegovih satelitov, blokado domačega investiranja, stečaje in poceni prevzeme s strani tujih podjetij. Med pobudniki, ki govorijo v imenu približno tisoč ljudi, so nekateri vplivni, predvsem pa finančno močno prizadeti ljudje. Z izjemo dobre desetine, ki je Sadarju odrekla zaupanje in je svoje premoženje pet minut po dvanajsti prepustila drugi družbi za upravljanje, je večina za zmerom izgubila svoj denar. Nekateri tudi po nekaj deset tisoč mark; skupaj nekaj milijard tolarjev.