Ker je predsednik slovenske vlade svoj obisk v Ameriki načrtoval brez vednosti slovenskega predstavnika v ZDA, verjetno res ne bo prelita kri diplomatskih predstavnikov, res pa je, da se je Peterle s to svojo potezo hudo pregrešil vsaj proti dvema običajnima protokolarnima praviloma. Ker je svoj obisk načrtoval ob pomoči »profesorja Baderja« (ki menda sploh ni profesor, pač pa sodelavec Inštituta) in ne ob pomoči uradnega slovenskega predstavnika v ZDA dr. Petriča, se je pregrešil proti temu, da obisk kateregakoli predstavnika države v drugi državi zmeraj organizira diplomatsko predstavništvo te države. Še več, ker je diplomatski predstavnik neke države njen uradni zagovornik, je običajno, da v pogovorih in srečanjih predstavnikov obeh držav ob obisku državnega predstavnika v drugi državi diplomatski predstavnik sodeluje v pogovoru med obema. Potemtakem bi ob obisku Peterleta v ZDA dr. Petrič imel pravico in celo dolžnost ne samo organizirati, pač pa Peterleta na njegovi poti po državi gostiteljici tudi seznanjati, spremljati in obveščati. Ker prek dr. Petriča trenutno potekajo vsi uradni kontakti in vsa pismena sporočila med slovensko in ameriško vlado, je seveda povsem razumljivo, da ima uradni predstavnik Slovenije v ZDA vpogled tudi v pogovore, ki se v največji možni meri dotikajo njegovega delovnega področja. Zato je Peterle s tem, ko je svojo pot v ZDA organiziral brez sodelovanja dr. Petriča, slovenski diplomatski misiji v ZDA dejansko odrekel zaupanje, ji otežil delo in jo pred ameriško vlado postavil v nenavadno luč. Če namreč slovenski predstavnik vlade slovenskega predstavništva v ZDA ne priznava za zaupanja vredno institucijo, zakaj naj bi ga kot takšnega obravnavale uradne oblasti ZDA. Zato se je Peterle s tem, ko se je odločil za »samoorganizacijo« obiska v ZDA prek »profesorja Baderja« s stališča delovanja urejene države v mednarodnih odnosih odločil za nezaslišano culukafrstvo.