Verjamem, da je to pri burnem strankarskem in političnem življenju v Italiji, v katerem mrgoli različnih in veliko bolj zapletenih dejavnikov, ki povzročajo pogoste menjave poslancev in senatorjev v parlamentu, precej preprost sklep, toda poskusimo preveriti, če drži vsaj za obdobje zadnjih nekaj let. 5. april 1992 je bil za italijansko republiko, ki se je rodila na referendumu leta 1946, ko so v deželi odpravili monarhijo, naravnost usoden. Minilo je ravno dovolj časa, da so volilci sprevideli, kam vodijo preiskave milanskih sodnikov, ki so se začele le nekaj mesecev pred tem, in odrekli zaupanje tistim strankam, na katere je letel največji sum, da so si moč in vpliv, ki sta jih odlikovala v povojnem obdobju, zgradile s podkupovanjem in nezakonitimi posli. Udarec, ki je doletel socialiste Bettina Craxija, je bil smrten, toda to je bil šele začetek. V dveh letih, ki sta sledili, se je slika italijanskega političnega prostora temeljito spremenila. Socialistična stranka se je dobesedno razblinila, večina njenih članov, ki so se izognili sodnemu postopku, je brž hitela brisati sledi za sabo in poskusila srečo v drugi politični druščini, njen vodja pa je končal v prostovoljnem izgnanstvu v Tuniziji. Nato so bili na vrsti krščanski demokrati. Stranka, ki je bila skoraj pol stoletja nesporni vladar v državi, se je poslovila od svojih zgodovinskih voditeljev, spremenila ime in nazadnje razpadla na tri dele, ki poskušajo danes vsak pod svojim simbolom pridobiti zase kar največ od tistih štiridesetih odstotkov državljanov, ki so nekdaj volili njihovo predhodnico. Najmanj so bili prizadeti nekdanji komunisti. Potem ko so se po padcu berlinskega zidu reciklirali v demokratično levico in pustili oditi tako imenovane skrajneže, ki so ustanovil Komunistično obnovo, so si naravnost meli roke v pričakovanju prve volilne zmage v svoji zgodovini. Pa ni šlo. Tudi po razpadu starega sistema strank ni bila množica volilcev, ki ga je petinštirideset let podpirala, prav nič pripravljena na to, da bi radikalno spreminjala svoj politični okus. Tako je leta 1992 najprej bliskovito vzletela Severna liga Umberta Bossija, ki je bila pač v tistem trenutku na severu države edini nadomestek za omadeževane socialiste, takoj zatem pa sta na italijanskem političnem nebu vzniknila še dva meteorja. Neofašistično Italijansko socialno gibanje je pod vodstvom mladega Gianfranca Finija znalo poskrbeti za razočarane volilce nekdanje Krščanske demokracije na jugu države in ko je svoje politično gibanje ustanovil še medijski velikaš Silvio Berlusconi, se je z njim združilo v koalicijo in slavilo na volitvah 27. marca 1994.