Drugi lep primer, pri katerem je vlada trčila na odpor levici naklonjenih posameznikov, ki imajo za seboj močne interesne skupine ljudi, je primer šolskega ministra Milana Zvera, ki ga je pred časom ostro napadal Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije Branimir Štrukelj. Štrukelj, ki je sicer tesno povezan z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanov, je namreč njegov zet, je Zveru očital, da je svoje soglasje k imenovanju ravnateljev h katerim je dal svoje soglasje tudi učiteljski zbor, odrekel samo zato, ker si želi na ravnateljskih mestih videti ljudi, ki bodo politično kompatibilni z novo. Na ministrstvu za šolstvo, ki verjetno želi tudi položaje ravnateljev čimbolj odmakniti od dnevne politike (v preteklosti je namreč veljalo, da si težko postal ravnatelj, če nisi bil v LDS ali SD) Štruklju seveda ni ostali dolžno in mu je v izjavi za javnost odgovorilo, da zadnje poteze sindikata, ki so sicer tudi v nasprotju z dogovori o sodelovanju, kažejo bolj na promocijo posameznega sindikata, s katero »sindikat izgublja svoje izgublja svoje primarno poslanstvo in se spreminja v politično organizacijo«. Takšno ugotovitve ministrstva seveda niso daleč od resnice, še posebej če vemo, da se Štruklju in njegovemu sindikatu ni zdelo niti enkrat vredno protestirati ob precej pogostejših podobnih potezah, ki jih je pri imenovanju ravnateljev vlekel prejšnji minister Slavko Gaber. Slednji je namreč za razliko od Zvera, ki v prvih šestih mesecih svojega ministrovanja ni dal soglasja zgolj k imenovanju enega ravnatelja, v vsega 15 zadnjih mesecih svojega mandata odrekel soglasje k imenovanju kar 19 ravnateljev. Slednji so imeli pri svoji kandidaturi tudi podporo učiteljskega zbora, vendar Štrukelj takrat ni rekel nobene.