Sicer pa so kandidati prvič pokazali nekaj polnokrvnosti ravno v preteklih dneh, ko so trčili ob vprašanje, kdo je in kdo ni pravi nestrankarski oziroma neodvisen kandidat. Formalno gledano bodo kajpak vsi trije nestrankarski, saj na glasovnici zraven nobenega ne bo navedena kakšna izmed strank, pač pa bo navedeno ime prvopodpisanega (v Peterletovem primeru bo to Ivo Boscarol, v štabih preostalih dveh še tuhtajo, kdo bi najbolj »potegnil«) in skupina volivcev. Toda nekaj sprenevedanja ob vsem skupaj vendarle je. Peterle je desetletje vodil politično stranko, po združitvi krščanskih demokratov in ljudske stranke in hitri odcepitvi ter ustanovitvi Nove Slovenije v letu 2000 je še danes njen član. Če bo izvoljen, bo strankarsko izkaznico po vzoru Kučana in Drnovška zamrznil. Z napovedjo kandidature je Peterle NSi postavil tako rekoč pred dejstvo. Ne SLS ne SDS glede podpore ni preostalo kaj dosti manevrskega prostora, saj drži, da bi kandidata, ki bi lahko užival večjo podporo, težko našli. Gaspari je bil osem let finančni minister v vladi Janeza Drnovška. Na parlamentarnih volitvah je kandidiral na listi LDS. Resda nikoli ni bil njen član, a pri podpori današnje LDS so ključno vlogo odigrale prijateljske vezi iz zlatih časov vladavine LDS. Pravzaprav ima zaradi dolgoletnega bivanja v tujini še najmanj strankarskega pedigreja Türk, zato pa si ga je hočeš nočeš nadel tisti trenutek, ko je stopil Pahorju ob bok in sta družno naznanila, da bi bil Türk pripravljen kandidirati za predsednika republike, pa četudi bi ga podprla le SD. In sprva v SD sploh ni bilo navdušenja nad tem, da bi njihov kandidat zbiral podpise volivcev. Po nekaterih informacijah naj bi Gaspari zato tudi odrekel soglasje socialnim demokratom, saj mu menda ni bilo po volji, da so v SD želeli njegov brezpogojni pristanek na kandidaturo, ne glede na to, kako bi stvari potekale kasneje.