Gospoda Matičiča pa bi vendarle rad spomnil na to, da smo v društvu želeli svoje prostorske težave najprej rešiti tako, da bi povsem na južni strani svoje parcele zgradili v zemljo poglobljen paviljon, ločen od obstoječe vile, visok največ 3 m (ob meji s parcelo g. Matičiča pa celo le 2,5 m), ki mu ne bi jemal niti žarka svetlobe niti mu ne bi kvaril razgleda. Pa se je postavil na čelo nekakšne »iniciative«, ki nam je odrekla soglasja sosedov, in tako projekt onemogočil. Ob velikih dodatnih stroških smo se potem pač odločili za edino preostalo možnost – prizidek k vili, ki pa je več kot 13 m oddaljen od hiše g. Matičiča. A že med pogovorom o paviljonu nam je povedal, »kako hudo je, da je ravno njega zadela ta nesreča, da mora imeti za sosede prav slepe«. Ni želel razumeti (in še vedno ne razume), da je nesreča pravzaprav doletela nas, ne pa njega. A postalo nam je jasno, da problem ni niti prizidek ne paviljon, ampak gre preprosto za strah in sovraštvo do drugačnosti.