Zadnja tri leta je v občini Krško potekalo lokalno partnerstvo, v okviru katerega so potekali številni sestanki, naročene so bile strokovne in neodvisne študije, omenjeni zapisi in pisma pa jasno govorijo o odnosu, ki se je vzpostavil ob vprašanju rabe nadomestil. Ob poskusih oblikovanja skupnega predloga glede rabe nadomestil so se namreč pojavile burne reakcije, ki so onemogočale kakršen koli nadaljnji dialog in iskanje skupnih stališč predstavnikov lokalnega partnerstva, Občinskega sveta in občinske uprave. Odnos nekaterih predstavnikov lokalnega partnerstva do članov občinskega sveta je bil poln žalitev, omalovaževanja, nekateri so si dovolili celo fizične grožnje. Njihov način komuniciranja smo nekateri spoznali že prej, bralci in bralke pa delno iz njihovih prispevkov. Ne glede na pogosto onemogočen dialog smo s pomočjo neodvisne recenzije prišli do zaključka, da je odlagališče možno z okoljskega in varnostnega vidika ustrezno umestiti na predlagano lokacijo. Občinski svet občine Krško je v začetku julija izdal pozitivno mnenje k predlogu državnega prostorskega načrta, kar omogoča nadaljnje korake pri pripravi tega dokumenta, hkrati pa je sprejel tudi sklep, da se nadaljuje z oblikovanjem predloga rabe nadomestil. V ta namen je lokalno partnerstvo angažiralo Inštitut za javno upravo, ki v sodelovanju z delovno skupino lokalnega partnerstva pripravlja predlog, ki naj bi ga po širšem usklajevanju občinski svet potrdil do konca novembra. V mesecu maju so pobudniki referenduma, med njimi celo nekateri najbolj aktivni člani lokalnega partnerstva, na Občino Krško prinesli pobudo za razpis referenduma. Občina Krško se nikoli ni sklicevala, da občani ne morejo z ustrezno zbranimi podpisi zahtevati razpisa svetovalnega referenduma. Pobudniki pa so bili pozvani, da kot referendumsko območje upoštevajo območje celotne občine in ne zgolj štiri mejne krajevne skupnosti, saj vprašanje umestitve odlagališča vpliva na nadaljnji razvoj celotne občine. Bojim se, da bi tudi vsakršno vzpostavljanje mej, ki bi bile določene zgolj na podlagi meja Krajevnih skupnosti ali oddaljenosti od objekta, lahko povzročilo nove krivice in zanetilo različne spore med ljudmi. V primeru, da bi pobudniki dopolnili referendumsko območje, bi kot župan razpisal ustrezno zbiranje potrebnih 10 % podpisov za zahtevo za razpis referenduma. Za ustrezno zbrane se štejejo podpisi, ki so oddani na upravni enoti, kjer se podpisnik identificira z osebnim dokumentom. Pobudniki so namesto dopolnitve pobude vložili tožbo na Upravno sodišče, ki pa je tožbo zavrglo. Tožben zahtevek se je nanašal na vprašanje, ali ima župan to pristojnost, da pobudnike referenduma pozove k razširitvi referendumskega območja na območje celotne občine. Z izbiro tovrstne poti so se pobudniki odrekli sodelovanju pri iskanju rešitev in raje izbirali orodja zavlačevanja. Tudi vlaganje novih tožb je kasneje ponovno jasno pokazalo, da si je skupina, zbrana okoli pobudnikov referenduma, kot osnovni cilj zadala zavlačevanje postopkov sprejemanja mnenja k DPN Vrbina, ne glede na posledice, ki bi jih imela občina v svojem razvoju. Pobudniki so tudi javno izražali stališče, da ne nasprotujejo umestitvi odlagališča, ampak da želijo imeti aktivno vlogo pri določitvi rabe nadomestil. Če bi bila torej volja pobudnikov uresničiti referendumsko pobudo in bi želeli ustrezno zbrati potrebne podpise, bi to lahko storili. Namesto tega so se odločili za proceduralne zaplete in vložili tožbo, ki jo je sodišče zavrglo. Ob tem naj poudarim, da je sodišče v svojem sklepu izpostavilo predvsem vprašanje, »ali lahko občina s statutom pravno-veljavno uredi širše možnosti sodelovanja občanov pri odločanju v občini, kot je to urejeno v zakonu«. Sodišče ugotavlja, da so s statutom zagotovljene večje pravice, kot jih predvideva zakon glede svetovalnega referenduma. Poleg tega Statut občine Krško v poglavju IV., ki opredeljuje neposredne oblike odločanja občanov, v členih od 40. do 41.d določa način izvedbe zbora občanov, zato je popolni nesmisel pisanje g. Petana, ki v odgovoru v prejšnji številki Posavskega obzornika navaja, da je ta pravica občanom odvzeta. Vse bolj sem prepričan, da se vsi ti pritiski dogajajo zgolj z namenom ustvarjanja pritiska pred odločanjem o nadaljnji rabi nadomestil in pravzaprav sploh niso povezani z umestitvijo objekta, kar so Andreas Repše in podpisniki pisma v zaključku tudi jasno napisali. Ali je možno s takšnim pristopom in odnosom vzpostaviti odgovoren dialog, ki bo imel za cilj nadaljnji razvoj za skupnost kot celoto in vsakega občana posebej? Mislim, da ni cilj zgolj zadostiti individualnim interesom in argumentom, ki jih izpostavljajo posamezni pobudniki, pri tem pa pozabljajo na vlogo skupnosti in vlaganja, ki jih ta izvaja v dobro vseh. Franc Bogovič, župan občine Krško