Kmalu je bilo vse spet po starem. Med krizo je "Pomoč", časopis Friedricha Naumanna, zapisal: "Toliko je danes že jasno, da se ne bo zgodilo na ustavnem področju nič usodnega." "Zaradi razcepljenosti strankarskega življenja pri nas manjka večini poslancev sploh vsakršna volja do oblasti. To se je tragično izkazalo ta teden ..." Nič se ni spremenilo, ne v zvezni ustavi, ne v monarhovem značaju. Na koncu se je moral posloviti Bülow. To je storil zaradi tega, ker je razpadla njegova koalicija; konservativci so mu odpovedali pokorščino, ko je hotel v nujno potrebno davčno reformo vnesti vsaj skromno obdavčitev dediščine. Zavezništvo med konservativci in svobodnjaki je odpovedalo, ko je bilo postavljeno na prvi, niti ne preveč resni preizkus. Umik Bülowa bi lahko kdo razumel kot zmago parlamentarnega načela. Vendar je bila to negativna zmaga. Kajti, prvič, večina ni hotela podpreti svojega prvega ministra. Konservativci so mu v svojem razrednem egoizmu, razdraženi zaradi ukrepov, ki so jih imeli za "levičarske", odrekli sodelovanje; vsekakor destruktivno dejanje. Drugič, ni bil državni zbor tisti, ki je vrgel Bülowa. Državni zbor je dosegel samo to, da je postal Bülow v celoti odvisen od cesarjeve volje. Wilhelm si je seveda z veseljem privoščil maščevanje za domnevno izdajstvo Bülowa v njegovi aferi z Daily Telegraphom, in ga je nemudoma odpustil. Bilo je kakor parodija Bismarckovega padca. Obakrat je stvar zakuhal državni zbor, ne da bi tudi formalno odločal. Obakrat bi zadeva lahko prinesla kaj koristnega, če bi padlega ministra zamenjala parlamentarna vlada. Obakrat ni bilo nič iz tega. Tako padec Bülowa kot padec Bismarcka sta zgolj okrepila položaj cesarja. Padec Bismarcka položaj mladega cesarja, ki je sam, z njim pa tudi vse ljudstvo, še gojil iluzije. Padec Bülowa položaj ostarelega cesarja, ki ga velik del naroda že dolgo ni jemal resno in čigar prestiž je pred kratkim doživel hud udarec. Glede na vse to padec Bülowa ni rešil prav ničesar. Bülow je celih devet let z bismarckovsko spretnostjo branil senco bismarckovske moči. Za njim je ostala samo še zmeda. To, da so se stranke v državnem zboru znašle v nekoordiniranem uporu proti bismarckovsko-hohenzollernski ureditvi, ene iz tega, druge spet iz drugega razloga, še ni dalo deželi nove vlade. Ohromilo pa je edino vlado, ki jo je Nemčija sploh imela in ki je bila ravno bismarckovsko-hohenzollernskega izvora. Dejansko je dobil Wilhelm leta 1909 ponosni občutek, da je spet, kakor 1890, "krmilo države v njegovih rokah". Ko pa ga je Bülow še posvaril, da njegov naslednik Bethmann Hollweg nima pojma o zunanji politiki, se je samo zvito namuznil: zunanjo politiko bo v prihodnje lahko vodil sam! Sicer pa je Bethmann Hollweg ravno zadosti desničar, da bo gospode zastopnike ljudstva spet nagnal nazaj v mišjo luknjo ... Cesar se je odločil, da bo vladal veliko bolj osebno kot doslej.