Desetega novembra, potem ko je že postal mandatar, je Janez Janša Tonetu Ropu poslal izhodišča za oblikovanje vladne koalicije. V ne predolgem in ne pretežkem spisu je vodja slovenske desnice Ropu sicer ponudil pogajanja, vendar ničesar drugega. Samo kri in solze. »Razumeli boste, da kadrovskega dela ponudbe ta trenutek ni mogoče konkretizirati ...« se je opravičil ob koncu besedila, iz katerega so LDS-ovci razbrali le to, da se Janša še vedno ni odrekel sodelovanju ne s stranko upokojencev in še manj z Ljudsko stranko. Da bi govorili o vladni formuli 1 + 1, pa že prej ni bilo govora. Novo Slovenijo Janša jemlje kot dejstvo, njim se ne more odreči, saj bi začel izgubljati glasove cerkve. Za LDS bi torej ostala formula 3 + 1 + 1, torej SDS, NSi, SLS + LDS + Desus ali v najboljšem primeru 3 + 1, torej brez Desusa, ki pa je v vladi jasno samo zaradi politične matematike. V sami ponudbi govori predsednik SDS samo še o znatnih finančnih posledicah posameznih ciljev oziroma programskih točk vlade. Optimizem je kar nekam zbledel.