Dunajska predstava gradi na fenomenu slavne slovaške koloraturne sopranistke Edite Gruberove; njenih neverjetnih vokalnih in igralskih sposobnosti, kot jih še vedno ne zmore nobena druga, čeprav mlajša vrstnica. Če bi za katero pevko lahko rekli, da je naslednica Marie Callas, bi najprej pomislili na Gruberovo. Njen glas je kljub starosti še vedno izjemno fleksibilen (kritiki so vedno znova poudarjali, da je edina pevka s popolnim nadzorom svojega glasu). Tu bi se, glede na dejstvo, da sem jo slišal že v več zelo zahtevnih vlogah ( Čarobna piščal, Traviata, Puritanci, Don Giovanni ...) strinjal, a s pripombo, da obstaja nevarnost, kar se je pokazalo v njeni interpretaciji Elizabete, namreč prehod v esteticizem, hladnost, totalen tehnični nadzor glasu, ki zgubi spontanost dramatičnega izraza. Ta dvojnost, po eni strani fenomenalni glasovni efekti, z vsemi zahtevnimi koloraturami in višinami, po drugi pa padanje v maniro, so znamenje predvsem želje po dominaciji na odru. In to absolutne. Gruberova je ena redkih solistk, ki ne prenesejo »poraza«. Njen poraz je na koncu opere ritualen; odreče se prestolu, z odlaganjem vseh svetinj, a v glavi se ji pojavi privid obglavljenega Roberta, in med vizijo se iz zadnjega dela odra dvigne ogromna, kakih deset metrov visoka napihnjena lutka, njen portret, in to v trenutku, ko razglaša Jamesa za novega angleškega kralja.