Pristop z denarjem k tej vrsti sklada je bil omejen na zelo majhen krog zelo bogatih ljudi, ki srečno naključje, da lahko kapital zaupajo tako elitnim finančnim umom, plačajo tako, da lahko denar umaknejo iz te naložbe šele po treh letih, medtem pa se odrečejo pravici, da vprašajo, v kaj je naložen. Tega niso, kot se kaže zdaj, spraševali niti evropski in ameriški bančni in brokerski velikani, ki so sklad kreditirali tako, da je mogoče z enim svojim in s sposojenimi 20 do 50 dolarji staviti, v katero smer bodo šle obveznice, delnice, valute, obresti itd. To so velikanske stave: od lastnih štirih milijard do transakcij, (pred zlomom) vrednih okoli 125 milijard dolarjev. Poenostavljeno rečeno je šlo za formulo, izvedeno iz del omenjenih nobelovcev: računalnik ugotavlja, kje vrednosti različnih papirjev na finančnih trgih po svetu odstopajo od »zgodovinsko normalne vrednosti«, potem pa vložijo velikanske denarje v stavo, da se bo zmotena vrednost izravnala bodisi navzdol ali navzgor. Primer: če se tem spretnim finančnim podjetnikom in ekonomskim intelektualcem razlika med donosi nemških in italijanskih državnih obveznic zdi prevelika, ker verjamejo, da se bo ta razlika s približevanjem evra zmanjšala ali pa bo celo izginila, potem s svojim ali sposojenim denarjem »stavijo« tako, da plačajo pravico do nakupa italijanskih in prodaje nemških papirjev. In podobno se ponavlja z vsemi mogočimi papirji iz vseh mogočih mest: opažene razlike so običajno neznatne, zato je treba v stave vlagati velikanske denarje, da bi se lahko bogati vlagatelji obogatili toliko, kolikor si želijo.