Oktobra so se v nemškem generalštabu začeli spraševati, kako naprej. Prevladovalo je mnenje, da bi navezali stike z ameriškim predsednikom Wilsonom in sprejeli njegov mirovni načrt "štirinajstih točk". Dotlej so ga namreč zavračali, ker je zahteval evakuacijo zasedenih ozemelj, pravice do samoodločbe za narode AvstroOgrske in vrnitev Alzacije in Lorene Franciji. V tem položaju, ko je Avstro-Ogrska že tako ali tako razpadala, so nemški generali preudarili, da bi bilo bolje žrtvovati tisto, kar so komaj še držali, torej osvojena ozemlja, pa še Alzacijo in Loreno, če že mora tako biti, zato pa obdržati preostalo Nemčijo celo. Vendar je zdaj Wilson zahteval ne le, da Nemčija zapusti vse osvojeno ozemlje, temveč da sprejme tudi takšne pogoje, ki ji bodo onemogočili, da bi obnovila sovražnosti. Ludendorff se je temu uprl, zato ga je cesar 26. oktobra odpustil in nekdaj najmočnejši mož Nemčije je odšel v izgnanstvo na Švedsko. Njegov naslednik Groener je svojemu šefu Hindenburgu in cesarju 5. novembra povedal, da imajo tri dni časa, da sklenejo premirje, sicer bo ukazal kapitulacijo, saj je zadeva brezupna. Tudi politiki, ki so bili vso vojno v glavnem tiho, so začeli terjati konec vojskovanja, najbolj glasni in zahtevni pa so bili socialdemokrati pod vodstvom Friedricha Eberta, ki so zahtevali tudi odstop cesarja. Medtem so se uprli mornarji vojne mornarice, nekateri vojaki so zahtevali ustanovitev vojaških sovjetov po boljševiškem vzorcu, Roza Luxemburg in Karl Liebknecht celo revolucijo, njuni privrženci pa so se začeli oboroževati. Nemška delegacija pod vodstvom finančnega ministra Matthiasa Erzbergerja (zaradi "izdajstva" ga je leta 1921 ubil mlad nacionalistični oficir), je 7. novembra odšla s pooblastili o pogajanju v francoski Compeigne, kjer je bil tedaj štabni vlak vrhovnega poveljnika antantnih čet na zahodu maršala Ferdinanda Focha. Maršal se sploh ni pogajal, temveč je izročil pogoje v stilu "vzemi ali pusti"-, saj je vedel, da čas dela zanj, bili pa so seveda takšni, da so Nemčiji, če bi jih sprejela, popolnoma onemogočili nadaljevanje vojne. Pogoji, ki jih je antanta postavila Nemcem, so zahtevali izpraznitev vseh zasedenih ozemelj na zahodu v 15 dneh, vključno z Alzacijo in Loreno, ter umik nemške vojske do Rena. Pa tudi na "svoji" strani Rena naj bi Nemci izpraznili tri mostišča - Koblenz, Aachen in Mainz z radijem 30 kilometrov, kar bi antantnim silam omogočilo vdor v industrijsko srce Nemčije, to je Porurje. Nemci so morali predati v internacijo vse svoje podmornice in vse moderne bojne ladije, bojne križarke, lahke križarke in 50 najmodernejših rušilcev, predati vse zrakoplove in 1.700 vojnih letal, 5.000 topov (polovico težkih, polovico lahkih), 3.000 minometov in 25.000 mitraljezov. Vrniti so morali vse, kar so zaplenili v vojni od ladij do orožja, predati v "dobrem stanju" 5.000 tovornjakov, enako število lokomotiv in 150.000 železniških vagonov. Nemčija je morala poleg tega v 30 dneh umakniti vse svoje enote na vzhodu za meje iz leta 1914, kot tudi enote z ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in Turčije, se odreči pravic iz brestlitovskega in bukareštanskega mirovnega sporazuma in ukazati predajo nemške vojske v Vzhodni Afriki (tam se je odrezana nemška kolonialna vojska pod poveljstvom generala Paula von Lettow-Vorbecka borila odrezana od začetka vojne; 25. novembra 1918 se je predalo 155 belih častnikov in podčastnikov, 1.200 črnskih vojakov-askarjev in več kot 2.000 črnih nosačev ter več kot 800 črnk-askarskih in nosaških žena). Seveda pa bi morali tudi takoj izpustiti vse antantne vojne ujetnike, medtem ko bi nemški počakali v ujetništvu do sklenitve miru. Toliko časa naj bi tudi obstajala pomorska blokada nemških obal. Nemški odposlanci so povsem obupani zavrnili podpis, ker naj ne bi imeli zadostnih pooblastil za kaj takšnega. Vendar tudi to odlaganje ni kaj bistveno pomagalo. Cesar se je vdal v usodo in z družino in s peščico najbolj vdanih svetovalcev odšel čez nizozemsko mejo v pregnanstvo, medtem pa so v Berlinu kar dvakrat razglasili republiko. Približno ob istem času, kot je Ebert razglasil demokratično republiko, je Liebknecht razglasil sovjetsko. Porogljivi tuji novinarji so zapisali, da v Nemčiji obstaja cesarstvo brez cesarja, v Avstro-Ogrski pa "cesar brez cesarstva". Medtem so se v Nemčiji začele zbirati oborožene skupine, spartakovske, tj. proboljševiške, ki so zahtevale boljševistično revolucijo ter oblast sovjetov, in nacionalistične, ki so to revolucijo skušale na vsak način zatreti. Nemška generaliteta je zahtevala premirje predvsem zato, da bi pred uničenjem zavarovala oficirski zbor, ni pa se hotela sama ponižati v vlogo poraženega prosilca. To je bil tudi dobrodošel izgovor za famo o nožu v hrbet, ki naj bi ga nemška vojska dobila od izdajalcev v domovini. Resnici na ljubo si ga sploh niso izmislili Nemci, pač pa neki britanski oficir, ki je služil v okupacijskih enotah na zahodu Nemčije. Ta je leta 1919 dejal nemškemu kolegu, da je "nemško vojaštvo zaslužilo vso čast v tej vojni, podleglo pa je le zaradi sunka z nožem v hrbet v lastni domovini". Ta izjava je postala splošno znana in bila kot obliž za vse tiste, ki so dosledno zanikali, da bi bila Nemčija v vojni poražena. Seveda so se bili pripravljeni tudi seznami tistih domnevnih izdajalcev, ki so bili krivi narodne nesreče in na njih so bili pacifisti, rdeči (torej vsi od boljševikov do socialdemokratov), vsi "internacionalni sovražniki" od plutokratov prek prostozidarjev do jezuitov in seveda Judov. Nemška delegacija je antantnim silam sporočila, da sprejema pogoje premirja in za uro premirja so določili 11. november 1918 ob 11. uri dopoldne. Medtem ko so v antantnih jarkih že čakali na konec in se pripravljali na slavje, je bilo v nemških še kar nekaj vojakov, ki si konca še niso želeli. Tako je neki mitraljezec tik pred premirjem iz svojega orožja izstrelil poln pas streliva, natanko ob enajstih nehal in se napotil proti nemški meji. Pri vasi Ville-sur-Haine pa je dve minuti pred premirjem nemški ostrostrelec zadel kanadskega vojaka Georga Pricea, ki je tako postal verjetno zadnja uradna žrtev prve svetovne vojne. Natanko ob enajsti uri dopoldne 11. novembra se je iz jarkov od Rokavskega preliva do Švice razlegel velik