Po razpadu Sovjetske zveze, z redko treznim Jelcinom, ki je že igral vlogo ciganskega medveda na vaških veselicah, Evropa ni storila niti tega, da bi moralno (če že ne kazensko) spornim nenadnim ruskim bogatašem odrekla pomoč pri ropanju ruskega ljudstva. Pravzaprav je pri tem pristavljala svoj lonček, divjo privatizacijo pa spodbujala s floskulami svobodnega kapitalskega trga. Da se je iz zmesi zahodnega poniževanja ter nepričakovane rasti cen energentov in drugih naravnih bogastev, ki jih ima Rusija v izobilju, skotil Vladimir Putin, je pravzaprav evropska sreča. Čeprav ga nekateri radi označujejo za ruskega Mussolinija, njegovo vračanje ponosa Rusom pa za fašistično, je pravzaprav preprečil, da bi šla Rusija in centralna Azija po poti Bližnjega in Srednjega vzhoda v neobvladljiv kaos pod ameriško taktirko.