Dobesedno sneli smo ga z gradbišča v Pestikah, kjer so »njegovi fantje« zidali prizidek za malo Anemari in njenega bratca Alexa. »Ne spravljajte me v nove akcije. Za letos smo končali, ne moremo več, smo se že čisto izčrpali,« se je izgovarjal. Medtem ko je govoril in krilil z rokami, je bil z eno nogo že na poti. Ko smo prišli na Goričak, v tisto revno hiško z eno samo sobico in praznim »kinderbedom«, brez vode, stranišča, kopalnice, k otrokom, ki so dotlej živeli skupaj z mišmi in podganami, ga je stisnilo, kot še nikoli. Živčno je hodil ven in noter, s pogledom meril stene in strope, brskal po papirjih. Preprosto ni mogel reči ne. Naslednji dan je priznal, da vso noč ni zatisnil očesa. »Imelo me je, da bi šel najstarejšo punčko Marino čakat pred šolo in bi jo lepo odpeljal k nam domov. Otrok vendar ne more živeti v takem!« Četudi je videl že veliko revščine, česa podobnega še ni doživel. »Bil sem zgrožen, še danes ne morem doumeti, kako lahko otroci živijo v takem. Saj moraš imeti kamen namesto srca, da jim odrečeš pomoč.«Človek s srcem