Nam je jasno, za kaj gre, mi je v začetku septembra dejal vodja informacijskega centra Christianie, brkati in simpatični Michel, sicer Šved iz Malmöja (po eni babici Jugoslovan, karkoli že to danes pomeni), ki se je v Christianio dokončno zatekel že pred 15 leti in v njej prehodil dolgo pot od navadnega ubežnika pred državnimi normami do promotorja in uradnega bojevnika za ohranitev Christianie. Država in mesto se potihem nikoli nista odrekla možnosti, da bi za ta del danske prestolnice iztržila toliko denarja, da bi ju selitev tukaj živečih v nova stanovanja in poplačilo vseh stroškov ter redne mesečne rente za vse, ki bi odšli, stali le nekaj odstotkov od načrtovanega dobička. Oblasti ne motijo toliko naš slog življenja, naše nasprotovanje krutim zakonom države, prodaja mehkih drog in neplačevanje davkov, ampak predvsem to, da je Christiania iz spopadov z državo vedno izšla kot zmagovalka. Na vse predloge države smo odgovorili s svojimi predlogi, ki smo jih tudi uresničili. Brez zakonov, samo z dogovorom tukaj živečih smo pregnali preprodajalce trdih drog, zmanjšali kriminaliteto pod dansko povprečje, uvedli resnično ekološko čiste projekte, uresničili utopijo samouprave, dosegli visoko stopnjo samovzdrževanja... Ko so rekli, da bomo umrli zaradi zastarelega vodovoda, smo zgradili novega; ko so rekli, da so otroci zapuščeni in neprilagojeni svetu zunaj Christianie, smo uredili šest predšolskih ustanov; ko so rekli, da živimo na tuj račun, smo uvedli prispevke za tukaj živeče in nikomur nismo nič dolžni, še najmanj državi; ko so rekli, da smo nekoristni, smo pripravili na stotine tudi zunaj Danske odmevnih kulturnih prireditev. V mestnem parlamentu smo imeli izvoljeno predstavnico, ki je celo Dance šokirala, ker je med sejo dojila otroka. Pravzaprav državo čedalje bolj moti prav to, da smo vse bolj organizirani in živi!