Če se vrnemo k dogodku v vinogradu, lahko ugotovimo, da po interakcijskih sintaktičnih pravilih B. ni dolžan sovaščanki le zahvale, ampak tudi opravičilo in pojasnilo. Če predpostavimo, da bi se v vinogradu zgodilo kaj dosti bolj običajnega, na primer, da je B. odložil denarnico pri opravljanju velike potrebe, da mu ne bi padla v iztrebke, bi tudi ta dogodek le s težavo ponudil sovaščanki v pojasnilo. Iz zadrege bi se lahko rešil z benigno lažjo, da mu je gotovo padla iz žepa, ko je tekel tam mimo. Lahko pa bi tudi res zgodilo, da bi B.-ju denarnica res padla iz žepa. Navsezadnje bi bilo sovaščanki figo mar, ali je pojasnilo in opravičilo resnično, saj je za nemoten potek interakcije v smislu reka: »Vsak izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese,« pomembno samo to, da dobi zadoščenje. Še celo sama bi si ga izmislila, če ga zaradi kakšnega razumljivega razloga ne bi mogla dobiti od njega ali koga drugega. Saj se dvomiti ne splača. Prvič, ker je dvomiti irelevantno iz praktičnih ozirov, drugič, ker bi se lahko s tem znašla v interakcijskem prekršku tudi sama, saj bi tvegala, da bi bila vsaj v okviru tiste situacije ožigosana kot tečnoba, prepirljivka ali paranoičarka. Dvomiti o pojasnilu se torej v taki situaciji se ne splača, razen če – soudeleženec ni že etiketiran. Če ima B. nalepko, njegovega pojasnila, lažnega ali resničnega, sovaščanka ni dolžna sprejeti. Ker denarnica v vinogradu pripada B.-ju, ki je nor, to intonira celo sekvenco razmišljanja in interakcije tako, da je dvom v resničnost B.-jevih izjav apriori upravičen, če ne kar predpisan. Druga plat tega dvoma pa je seveda, da potrjuje tisto, kar že vemo, namreč da je B. nor. S tem utrjujemo svet, kot ga poznamo, in izločimo bizarnost dogodka. Opravičila in pojasnila, ki bi jih dal B., resnična ali izmišljena, bi ostala »v zraku« ali bi v najboljšem primeru naletela na zadržan sprejem. Gre za pojasnila, ki zmanjšajo kredibilnost pojasnevalca, so zadetek v prazno, brca v temo. V nadaljnjem poteku dogodkov se je sovaščanka hote ali nehote izognila interakciji, v kateri bi se morala soočiti z B.-jem, saj je prinesla denarnico mami. S tem se ni izognila samo neprijetnostim, ki bi jih lahko doživela, ko bi bila postavljena v neposredno situacijo oz. srečanje, kjer bi bila prisiljena dvomiti o ponujenih opravičilih in pojasnilih, temveč se je izognila tudi temu, da bi ji B. ponudil noro pojasnilo. Zamislimo si, da bi ji zares povedal zgodbo o Jahveju, ki se je spremenil v psa, s katerim se je moral gol boriti. Ko je denarnico izročila mami, je sovaščanka po eni strani še dodatno potrdila stigmatiziran status B.-ja, saj mu je odrekla možnost ali, če je to storila hote, celo pravico, da ji pojasni pojav denarnice