Medtem je Erzbergerjeva mirovna resolucija naletela na dober sprejem pri državnozborski večini, sestavljeni iz sredine, svobodnjakov in socialdemokratov. To je bila seveda drugačna večina od tiste, ki je vrgla Bethmanna. Michaelis ji je privoščil precej lepih besed; pohvalil je resolucijo, "kakor jo on razume". Ker pa je stal politično blizu velenemcem, si ni bilo težko predstavljati, kako jo razume. Sabotiral je mirovna posredovanja, ki jih je začel Vatikan in ki so tokrat, spričo vojne utrujenosti Anglije in Francije, že kar dobro kazala, vsekakor bolje kakor Wilsonov poskus prejšnjo zimo. Nikakor ni hotel obljubiti zahtevane svobodne prihodnosti za Belgijo. Vljudno je govoril o tem naokrog, in zraven dal celo državnemu zboru vedeti, da je takorekoč vse domenjeno. Same dvoumnosti, neresnice, kakor: Nemčija se noče bojevati za nič drugega kot za svojo varnost, tako hočejo nemške množice, in da jih ravno zato prepričuje, da je "treba še nekaj časa zdržati". Istočasno pa seveda ne misli kar tako zavreči dosedanjih osvojitev in se vnaprej, vsaj dokler trajajo pogajanja, odreči možnostim dobička, za katerega nekateri menijo, češ da gre za navaden grabež. Adutov pa res ne misli prezgodaj dati iz rok!