Seveda je najlažje kriviti Jane zaradi njene neobčutljivosti in ker ne preveri vsakič, ali Hilary prevoz ustreza. Prvič jo je vprašala in Hilary je rekla, da je v redu. Jane je tega ni več vprašala, ker je bila Hilary vedno ustrežljiva in ni nikoli nakazala, da bi jo kaj motilo. Ko nekomu uslugo ponujate odprtih rok, hkrati pa ga krivite, ker ni dovolj intuitiven, da bi prodrl skozi vaše plasti pretvarjanja, s tem ne prevzamete odgovornosti za jasno sporazumevanje. Če Hilary zdaj želi spremeniti ta vzorec, mora prevzeti nekaj te odgovornosti. Ta primer dobro kaže, kako imamo na voljo izbiro, da nekoga označimo za nadlogo, ali pa priznamo, da ga ne smemo kriviti za svoje lastno nejasno sporazumevanje. Hilary si je na tri vprašanja odgovorila takole: • Jane pričakuje prevoz domov vsak četrtek. • To ji zamerim. • Želim si, da bi sama hodila domov. O tretjem odgovoru je treba dobro razmisliti. Ali želi Jane vseeno še kdaj peljati domov ali nikoli več? To si mora razjasniti, preden bo začela s pogovorom. Pogosto se nam zgodi, da zabredemo v položaj, ki ga povzročimo sami. Ne uveljavimo svoje volje, ampak tako dolgo počnemo to, kar se od nas pričakuje, da imamo na koncu občutek, da nimamo več nobenega vpliva. Kaj torej Hilary želi, da bi bilo drugače? Po tehtnem premisleku se odloči, da noče Jane odreči usluge, le vezana noče biti. Kako lahko zdaj to prenese Jane, ne da bi jo obtoževala? Izbira pravega trenutka bo odločilna. Če ji bo odločitev oznanila šele po tečaju, bo Jane to občutila kot napad, čeprav se bo Hilary držala vseh korakov našega procesa. Zakaj? Ker bi s tem Jane odrekla možnost, da se organizira drugače. Kadar drugim ne damo možnosti, je to oblika pritiska nanje. Strategija „udari in zbeži“ je postala že kar uveljavljena praksa v podjetjih in dr-