Le na ozadju te skice dosedanjega dogajanja na tožilstvu je mogoče razumeti vse spore, ki se prav v tem trenutku zaradi organizacije tožilstva dogajajo v vladi in izven nje. Takoj po imenovanju Zdenke Cerar na mesto generalne državne tožilke so desne politične stranke poskušale ustvariti vtis, da je na tožilstvo imenovan "antidrobnič", da se torej bliža čas enakih metod, kot jih je izvajal Anton Drobnič, vendar z nasprotnim predznakom. Končno - ali ni prav Zdenka Cerar zavrnila zahtevo za varstvo zakonitosti v "zadevi Rožman", ki je bila tako pri srcu njenemu predhodniku, dopustila vnovičen državni pregon Vinka Levstika, zagovarjala zaradi vpletenosti v nekdanji "političen proces" zapleteno Marijo Romih in na mesto vodje posebne tožilske skupine imenovala Antona Ribnikarja, ki je tej skupini že pred časom odrekel legitimnost? Na prvi pogled se zdi teza potrjena. Toda ali je to res tako? Poglejmo podrobneje. Edina resna obtožba na račun Zdenke Cerar se nanaša na njeno domnevno "nestrokovno" potezo, ko je od Barbare Brezigar želela, da svoje videnje "zadeve Kos" predstavi na kolegiju tožilcev. Toda že na tem mestu je lepo razvidno, da teza o "antidrobniču" ne zdrži preizkusa; ravnanje Zdenke Cerar je namreč dosledno zakonito, saj ji takšen način dela omogoča 8. člen Zakona o državnem tožistvu. Povsem zakonite, celo običajne so tudi vse druge poteze, ki jih je doslej že storila Zdenka Cerar. Vrnitev zadeve "Levstik" v kolesje pravosodja ni nikakršen prejudic, pač pa povsem legitimna odločitev o tem, da se zadeva ne reši s preprostim umikom obtožnice, pač pa s sodbo. Enako velja za obnovitev "zadeve Rožman" - Cerarjeva je res zavrnila zahtevo za varstvo zakonitosti za vrh medvojne kolaboracije, ne pa tudi za obnovitev postopka proti Rožmanu. Rožman ima torej prav zaradi Cerarjeve - in ne Drobniča - veliko možnosti, da se še enkrat znajde pred sodiščem in morda vsaj deloma doživi drugačno sodbo od tiste, ki je bila v njegovem primeru izrečena po drugi svetovni vojni. Nasprotovanje "lustraciji" tožilke Mariji Romih je prav tako utemeljeno v zakonih. Minister Marušič je z raztegljivim razumevanjem "Pučnikovega amandmaja", o katerem je bilo veliko razprav že med sodniki, znova storil pravniški "faux pas". Kaj pa umiki obtožnic v primeru gospodarskih kaznivih dejanj - ali v tem primeru Cerarjeva ne ravna tako, kot je Drobnič ravnal v primeru medvojnih deliktov, da torej brez sodb, z umikom obtožnic abolira "udbomafijske" grešnike, ki menda stojijo za njeno izvolitvijo? Tudi tukaj je primerjava med Drobničem in Cerarjevo povsem zgrešena. Drobnič je svojo politiko vodil centralizirano, kabinetsko, celo z jasnimi kršitvami zakonov, z jasnimi navodili tožilcem in s pogostim prevzemanjem zadev v svoje roke. Spomnimo se zadeve Rožman. Drobnič jo je najprej dodelil Tomažu Miklavčiču, ta pa Milanu Štruklju. Ko je ta zavrnil obnovitev postopka, je spis prevzel sam Anton Drobnič. In nato - kljub temu da je tožilstvo le stranka v sporu in ne bi smelo delovati tako prizadeto - spis krčevito držal v svojih rokah vse do konca svojega mandata. V delovanju Zdenke Cerar vsega tega ni opaziti. Zdenka Cerar ni odvzela "zadeve Kos" Barbari Brezigar. Pravzaprav sploh nikomur ni odvzela nobenega spisa. Nobenemu od tožilcev se ni avtoritarno vmešala v delo. Te dni so imeli tožilci sestanek o svojih materialnih in statusnih zadevah ob vednosti generalne državne tožilke in brez njene navzočnosti - da bi se tožilci lažje dogovorili med seboj. Pravo demokratično nasprotje Drobničeve vladavine direktiv. Tudi v primeru "Kos" si je Cerarjeva želela zgolj debate. Je torej Cerarjeva kriva zgolj za to, ker je Barbara Brezigar izgubila živce in to izkoristila za odhod s položaja? Je tistega, ki zahteva dialog, res mogoče obtožiti za avtoritarnost?