Slovenska diplomacija ima pri tem pred italijansko še eno pomembno prednost. Italijanski diplomati danes zahtevajo vrnitev italijanskim državljanom odvzetih nepremičnin, za katere je odškodnina že določena v mednarodnih pogodbah, vprašanje neporavnanega dolga Italije do Slovenije - po enakih merilih - pa je veliko bolj žgoče in neurejeno. Lastnina, ki je bila z dekreti in prisilnimi likvidacijami odvzeta slovenski manjšini v Italiji, namreč nikoli ni bila vrnjena. O njej doslej ni bila sklenjena nobena pogodba med Italijo in Jugoslavijo. Položaj je tako resnično paradoksen; Slovenija je Italiji že plačala vse odvzeto italijansko imetje (ali pa je odškodnina delno plačana in določena z mednarodnimi pogodbami), Italija pa Sloveniji ali slovenski manjšini za v času fašizma požgane kulturne domove, knjižnice, tiskarne in druge slovenske ustanove na svojem državnem ozemlju ni plačala še niti ficka. Drugače od Jugoslavije, ki je s tem, ko je leta 1983 privolila v plačilo 110 milijonov dolarjev za zaplenjeno italijansko imetje v coni B, formalno priznala nelegitimnost nacionalizacij in drugih prisilnih ukrepov, se Italija še danes ni odrekla legitimnosti fašističnih ukrepov, s katerimi je bila pripadnikom slovenske manjšine odvzeta lastnina. Tako se pravzaprav v trenutku, ko v nekdanjih slovenskih nepremičninah brez kakršnekoli odškodnine Sloveniji domujejo italijanski državni organi, italijanska diplomacija pikolovsko zmrduje nad že podpisanimi in potrjenimi pogodbami in Sloveniji, ki je svoje obveznosti do oškodovancev že uredila, postavlja dodatne pogoje.