Tako kot je konec osemdesetih Novi kolektivizem podtaknil predelan nacistični plakat za Dan mladosti, tako je Mlakar prejšnji mesec podtaknil v cerkev svojo “pridigo”. Takrat je vsak svobodoljuben človek ploskal dizajnerski diverziji. Njena poanta je bila namreč v tem, da oblast, ki si izmišlja take prireditve na čast Titu, ni legitimna. Podobno bi se danes lahko strinjali z Mlakarjem le pod pogojem, če bi RKC odrekli legitimnost. Mlakar namreč ni povedal drugega kot to, da je Cerkev institucija brez legitimnosti! Tega pa seveda ne moremo trditi, pa če si svoje ateistične možgane stokrat operemo na najmočnejši centrifugi. Akcija Marka Breclja in somišljenikov, ki so na Marijino vnebovzetje ovili kemblje zvonov koprske stolnice v blago in jih s tem utišali, po drugi strani ni bila umetniška, vendar je bila ravno zato še bolj nevzdržna. Kako je mogel? Kaj mu delajo duhovniki hudega? Kaj mu dela Cerkev? Zakaj mu gre na živce? Ga res moti hrup zvonov? In ali je zvonenje sploh hrup? Se lahko v današnjih mestih, v kakofoniji hup, siren, motorjev, vseprisotne in nadležne glasbe, piskanja mobitelov, loputanja, škripanja, drenja sploh pritožujemo nad nečim tako benignim, a obenem večnim, kot je zvonenje zvonov? Ne morem si kaj, da ne bi domneval, da so Brecelj, Mlakar in samozvani artisti – naprimer ilustrator, ki je ploščo ansambla Strelnikoff opremil s podobo matere božje s podgano namesto z Jezuščkom, in akcionista, ki sta zažgala križ pri Strunjanu – v bistvu dekatolicizirani konvertiti. Predstavljam si namreč, da si lahko le od vere frustrirani jemljejo krščanske simbole kot izhodišče za parodije, travestije, persiflaže, ironije, groteske, satire in druge blasfemije. Institucija človeka, ki je poklican, da v cerkvi razglaša božjo besedo, me kot ateista ne moti. Zato ne cenim Mlakarjevega početja. Simbolni lik matere božje s sinom me ne moti, zato ne vem, zakaj se mu je treba posmehovati. Zažiganje križa me ne asocira na duhovno svobodo, temveč na srhljive, rasistične, zločinske ku-klux-klanovske rituale. Utišati cerkvene zvonove pa tudi ni civilnodružbena diverzija, temveč navadna sabotaža. Vzroki za nestrpnost do Cerkve, ki jih navaja Stres – konfliktni odnos med državo in RKC, odsotnost verouka v šolah, tendencioznost