Ena njihovih prvih nalog je bila standardizacija endonimov, imen vseh naselij na slovenskem narodnostnem območju (sad pregledovanja zemljevidov merila 1: 1,000.000 je Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije ). Z naselbinskimi imeni so za silo končali (čeprav je tu še za cele rodove dela, skoraj neobdelana njiva so, denimo, imena ulic v slovenskih mestih) in se zlagoma lotevajo hidronimov, poimenovanj rek, potokov, jezer ipd.; sestavili so seznam eksonimov, slovenskih poimenovanj za zemljepisne enote zunaj etničnega ozemlja. V 19. stoletju so kartografi v zemljevide vnašali imena v svojem jeziku, tudi (redki) slovenski časniki so tedaj namesto o New Yorku, Salzburgu ali Münchnu pisali o Novem Jorku, Solnogradu in Monakovem. Danes se je pri zemljepisnih imenih zaradi boljše razumljivosti novim slovenjenjem treba izogibati, dr. Orožen Adamič svetuje uporabo izvirnih oblik (ki jim lahko sledi še slovensko poimenovanje). Na seznamu eksonimov, ki so ga izdelali člani komisije za standardizacijo, se je znašlo malce manj kot 2500 slovenskih zemljepisnih imen, katerih raba je dovoljena. Sem se uvrščajo, denimo, Dunaj in imena držav, preostalim pa je, vsaj v uradnih besedilih in javnih občilih (tvorci leposlovnih besedil imajo seveda še vedno pravico do svobodne izbire), priporočljivo odreči gostoljubnost. Stališča komisije za standardizacije bi utegnila raztogotiti privržence določenih slovenističnih tokov, ki ob Lozani niti ne trznejo z očesom, a tovrstna slovenjenja so po mnenju dr. Orožen Adamiča nasilna, prav gotovo bi se večina Slovencev zdrznila, če bi v angleškem besedilu brala o New Townu in ne o Novem mestu . Vsaka entiteta ima tudi v mednarodnem prostoru pravico do zemljepisnega imena, kakršno si je sama izbrala, pojasnjuje dr. Orožen Adamič, ki je letos prevzel vodenje delovne skupine za eksonime v okviru UNGEGN.