Rodrigo je kot papež pripeljal svojo ljubico in svojo hčerko v Vatikan. Pinturicchiu je naročil portret v naravni velikosti, na katerem je ovit v dragocen brokat in razkošen nakit, in ga obesil v svoje stanovanje v Apostolski palači. Znova je začel tudi graditi politično moč papeštva, ki je vse od pregnanstva v Avignonu upadala. Aleksandrov drugi cilj, ki ga je hotel doseči v svoji službi, je bil nadomestiti denar, ki ga je potrošil za podkupnine, da je prišel na papeški prestol. To je bilo preprosto. V tistem času se je v Rimu zgodilo približno štirinajst umorov na dan in Aleksander je hudodelce preprosto izpustil - za plačilo. Papež je opozarjal: "Gospod ne zahteva, da grešnik umre, marveč da plača in živi." Drugi dober vir dohodka je bila simonija. Kdor je hotel postati kardinal, je lahko položaj preprosto kupil. Da je povečal iztržek, je Aleksander začel kardinale zastrupljati, takoj ko jih je povišal. Ne le, da je lahko kardinalsko mesto znova prodal, temveč je tudi vse njihovo imetje avtomatično pripadalo Cerkvi, torej papežu Aleksandru. Preprosto je nadaljeval z navadami, kakršne je imel kot podkancler, prodajal je nadarbine in posebne pravice. Nekemu plemiču je za 24.000 zlatnikov dovolil, da občuje s svojo sestro. Peter Mendoza, kardinal iz Valencie, pa je kupil dovoljenje, da svojega priležnika imenuje za pravega sina. "Vladar mora biti dober," je rekel Aleksander. "Vest nam ne sme dopustiti, da bi svojim podložnikom odrekli dovoljenje, ki smo ga morda velikokrat dali sebi."