b koncu prejšnjega tedna so bombni atentati v Londonu opozorili svetovno javnost, da ostajajo teroristične akcije neustavljiva nevarnost. Ko je v podzemski železnici in na mestnem avtobusu prišlo nenadoma do eksplozij, je bilo takoj jasno, da gre za atentat, podoben tistim, ki so pred leti že prizadeli Združene države Amerike in Španijo. Nasilna dejanja so tudi tokrat zahtevala visok davek, na desetine človeških življenj in na stotine ranjencev. Vse to ob začetku zasedanja vrha G-8 na Škotskem, t.j. ob srečanju najbolj razvitih držav na svetu, katerim se je pridružila Rusija. Britanski premier je za nekaj ur zapustil zasedanje in pohitel v London. Z odločnimi besedami je obsodil atentate, kar so naredili tudi ostali člani vrha G-8, ki pa so kljub nastalemu položaju nadaljevali z delom in zasedanje tudi zaključili. Splošno mnenje je, da je za londonske atentate, najbolj odmevno tovrstno teroristično akcijo po onih v New Yorku (2001) in Madridu (2004), odgovorna teroristična organizacija Al Kaida in da sodi v natančno izdelani demonski načrt, po katerem naj bi bile razvite države, za ceno neštetih človeških življenj in nedolžnih žrtev, stalno ogrožene. Tarča teh napadov sta predvsem severnoameriška in evropska celina ter njihova največja mesta, ker je v njih zaradi velikega števila prebivalcev najlaže z enim samim zamahom povzročiti prave pokole. Teroristične akcije takšnega obsega postajajo nekakšen Damoklejev meč, ki visi nad človeštvom, pa ne vemo, kdaj in kje bo ponovno udaril. Že prizadete države, a tudi tiste, ki so še vedno ogrožene, so poostrile varnostne ukrepe, vendar se zdi, da so še tako skrbno organizirani sistemi in družbe pred temi zloveščimi dejanji brez moči. V zvezi z najnovejšimi atentati uvodničar v Corriere della Sera (11.7.05) opozarja na zadržanje britanskih oblasti in državljanov ob srhljivih dogodkih preteklih dni: znali so obvladati položaj in ohraniti red, zaprli so dohode do epicentra tragedije. Televizija je snemala bolj uspešnost hitre pomoči kot same žrtve, brez pretiravanja in brez ustvarjanja panike je poročala o številu mrtvih itd. Vsaj v tem pogledu so bili teroristi poraženi, ugotavlja pisec. Vse to odraža značaj in življenjski slog neke skupnosti, ne more pa nas pomiriti. Papež Benedikt XVI. je v nedeljskem nagovoru z okna apostolske palače zaklical atentatorjem, naj se v božjem imenu ustavijo. “Tistim, ki netijo sovraštvo in ki počenjajo tako odvratna teroristična dejanja, pravim: Bog ljubi življenje, ki ga je ustvaril, ne pa smrti.” Na Trgu sv. Petra zbrano množico je pozval k molitvi za umorjene v londonskih atentatih, za ranjence in za njihove domače ter dodal: “Molimo tudi za atentatorje: naj se Gospod dotakne njihovih src.” Teroristična dejanja so obsodili tudi najvišji angleški voditelji anglikanske, muslimanske, katoliške, judovske in protestantske veroizpovedi, ki so se ob tej priložnosti zbrali v Londonu in objavili skupni dokument. V njem je med drugim rečeno: “Terorizem je zlo, ki ga na noben način ni mogoče opravičiti in ki ga z vso močjo obsojamo in zavračamo.” Prepričani smo, da terorizem, ki sam povzroča zlo in uničuje človeška življenja, ne bo rešil žgočih vprašanj sodobnega sveta.