Vzajemna je neprofitna zdravstvena zavarovalnica, ki je po definiciji v izključni lasti članov, svojih zavarovancev. Ustanovljena je bila leta 1999 s formalnopravno ločitvijo prostovoljnega od obveznega zdravstvenega zavarovanja, oboje pa je do ustanovitve Vzajemne opravljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Slednji je takrat zagotovil celo potrebni kapital za ustanovitev zavarovalnice, državi pa je tako uspelo uresničiti idejo vzajemnosti, ki ji še danes malokdo nasprotuje. A hkrati je več kot milijon zavarovancev, še pomembneje pa obsežna finančna sredstva, ki so jih spremljala, država spustila iz rok in izpod nadzora. Z ustanovitvijo Vzajemne so namreč tako zavarovanci kot milijoni prešli iz sfere javnega v zasebno sfero, kjer pa je poseg države dovoljen le izjemoma.Profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Miha Juhart pojasnjuje specifičnost Vzajemne. »Zavarovalnice, ki temeljijo na vzajemnosti med zavarovanci, načeloma izhajajo iz različnih stanovskih organizacij in te skrbijo za njihovo upravljanje. Posebnost Vzajemne pa je, da gre za vzajemnost cele populacije, in posledično je sistem upravljanja silno težak,« pravi Juhart. Nastal je ogromen mehanizem, za katerega se postavlja vprašanje, ali ga je kot takšnega sploh mogoče urejati s spremembami zakonodaje, hkrati pa bi kakršenkoli poseg države kaj hitro dobil oznako nacionalizacije in postavilo bi se vprašanje ustavnosti, pojasnjuje Juhart. A kljub navedenemu predstavlja Vzajemna sistem, ki ga popolnemu liberalizmu le ni mogoče prepustiti.Ideja sama o oblikovanju zavarovalnice v lasti zavarovancev je po Juhartovem mnenju dobra, vendar se ustanovitelji očitno niso vprašali, kako oblikovati interes zavarovancev. »Tukaj je model Vzajemne padel,« pravi Juhart in dodaja, da je sistem »post festum« zelo težko spreminjati, saj lahko kaj hitro pride do posega v pridobljene pravice. »Da je v Vzajemno vključenih veliko ljudi, pa verjetno še ni javni interes, ki bi omogočil večji poseg države,« pojasnjuje. Morda bi poseg lahko omogočil sam način njenega nastanka odločitev bi bila na strani ustavnih sodnikov. Kakšna bi bila ta odločitev, Juhart ne želi ugibati.A država je poseg v zakonodajo, s katero naj bi »uredili« razmere v Vzajemni, že napovedala. Martin Toth z ministrstva za zdravje pojasnjuje, da bodo s predvidenimi spremembami zakonodaje sicer uredili celotni sistem zdravstvenega varstva in ne le razmer na Vzajemni. A o dopolnilnem zavarovanju govori že koalicijska pogodba. Ta dopušča možnost, da se dopolnilno zavarovanje vrne pod okrilje ZZZS. »S tem bi pocenili stroške, zato bi bil tak pristop načeloma dober in teoretično možen, ostajajo pa vprašanja pravne narave,« pojasnjuje Toth. Po zakonu lahko ZZZS zdaj opravlja le obvezna zdravstvena zavarovanja, kar bi lahko spremenili, predvidene pa so različne možnosti. Zavod bi se lahko na trgu pojavil kot četrti ponudnik dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (poleg Vzajemne ga ponujata še Zavarovalnica Triglav in Adriatic Slovenica). Ker o dopolnilnem zavarovanju po zakonu ne morejo odločati isti organi kot o obveznem zdravstvenem zavarovanju, bi moral ZZZS ustanoviti posebno družbo. Za to bi bil potreben kapital, kot ga zahteva zakon o zavarovalništvu, a ob tem se pojavi vprašanje, kdo bi ta kapital zagotovil. Iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ga zavod ne bi smel črpati, lahko bi ga dala država v obliki dokapitalizacije, a je tudi takšna rešitev po Tothovih besedah vprašljiva. Drugo vprašanje, ki bi se pojavilo, je, kje bi takšna novoustanovljena družba pod okriljem ZZZS pridobila zavarovance. Po ocenah je brez dopolnilnega zavarovanja namreč le okoli 50.000 ljudi, medtem ko je za normalno poslovanje vzajemne zavarovalnice po ocenah potrebnih od 150.000 do 200.000 zavarovancev. Na trgu jih torej ni dovolj, če bi zavarovance preprosto odvzeli Vzajemni, pa bi šli po poti nacionalizacije.Kljub naklonjenosti politike tovrstnim rešitvam se na ministrstvu za zdravje bolj nagibajo k drugi rešitvi, to je Vzajemno opredeliti kot povsem neprofitno zavarovalnico, preprečiti možnost izvajanja življenjskih zavarovanj, hkrati pa vzpostaviti sistem upravljanja, ki bi odražal strukturo zavarovancev. Tega bi lahko oblikovali po vzoru skupščine ZZZS, kjer imajo svoje predstavnike delodajalci, sindikati, kmetje in tako dalje.A Juhartu se ob tem zastavlja vprašanje, ali je sploh mogoče v zasebni subjekt Vzajemno vnesti nekaj, kar velja za javno sfero ZZZS. Na načelni ravni je po njegovem mnenju zapis »silno enostaven«, a dejansko izvajanje bo resna težava. »Gre za veliko pravno osebo, velik obseg poslovanja, za pomembno dejavnost, za velike številke, zato si težko predstavljam, kaj je pravi mehanizem za vodenje zavarovalnice,« pojasnjuje Juhart in dodaja, da je bila »ideja vzajemnosti pri zakonodajalcu močnejša kot realni problemi, ki se jih očitno ni zavedal«. Ravno trenutni poskusi vpliva asociacij, kot so zveza upokojencev in sindikati, so po njegovem normalen pojav za vzajemno zavarovalnico, a delovalo bo, dokler bo interes skupen. Zdaj želijo oboji vzpostaviti sistem vodenja, ki ne bo razsipniški, kar je prav, »a lahko, da bo tudi tukaj počilo«.Najslabše bi bilo po Juhartovem mnenju zakonodajo prilagoditi Vzajemni. S tem se strinja tudi idejni vodja izstopa Vzajemne izpod okrilja ZZZS, profesor na mariborski pravni fakulteti Šime Ivanjko. Prepričan je, da je zakonodaja dobra, ista velja v Evropski uniji. »Vzajemno je treba pojmovati kot zadrugo. Medtem ko se v delniški družbi dobiček deli tretjim lastnikom, se v vzajemni zavarovalnici namenja kakovostnejšim in cenejšim zavarovanjem,« pojasnjuje Ivanjko. »Zveza upokojencev ne dela v korist članov, hkrati pa še onemogoča, da bi se Vzajemna pojavila na trgu življenjskih zavarovanj, ki bi dobiček vračala članom,« pravi Ivanjko in dodaja, da je nesprejemljivo, da akcijo vodi član nadzornega sveta velike zavarovalnice, ki bi ji Vzajemna na trgu življenjskih zavarovanj predstavljala močno konkurenco. Čeprav Ivanjko o imenih ne govori, je jasno, da se njegova opomba nanaša na člana nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav Mirka Miklavčiča. »Upokojenci so populacija, ki manj prispeva, hkrati pa ne daje vizije razvoja zavarovalnice,« pravi Ivanjko in meni, da bi Vzajemna na vrhu potrebovala človeka iz stroke, medtem ko so bili vsi do zdaj tako ali drugače politično obremenjeni. »Kot je nesistemsko sedanje upravljanje, tudi poseg upokojencev ni sistemski,« se strinja Toth in meni, da bi tudi nadzorni svet moral odražati strukturo zavarovancev. Ivanjko pravi, da je težava z upravljanjem Vzajemne povezana s političnimi odločitvami, ki niso sprejele predlagane ideje o voljenih zastopnikih članov zavarovalnice, ampak so se opredelile za zbiranje pooblastil. »Vzajemna predstavlja vrhunec sposobnosti slovenskega zavarovalništva,« pravi Ivanjko. Politika po njegovem lahko reši nastalo situacijo, a se mora nato umakniti in vzajemno zavarovalnico prepustiti stroki.zajemna je neprofitna zdravstvena zavarovalnica, ki je po definiciji v izključni lasti članov, svojih zavarovancev. Ustanovljena je bila leta 1999 s formalnopravno ločitvijo prostovoljnega od obveznega zdravstvenega zavarovanja, oboje pa je do ustanovitve Vzajemne opravljal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Slednji je takrat zagotovil celo potrebni kapital za ustanovitev zavarovalnice, državi pa je tako uspelo uresničiti idejo vzajemnosti, ki ji še danes malokdo nasprotuje. A hkrati je več kot milijon zavarovancev, še pomembneje pa obsežna finančna sredstva, ki so jih spremljala, država spustila iz rok in izpod nadzora. Z ustanovitvijo Vzajemne so namreč tako zavarovanci kot milijoni prešli iz sfere javnega v zasebno sfero, kjer pa je poseg države dovoljen le izjemoma.