Pred 4,6 milijarde leti se je oblak plinov, prahu in morda tudi že nekoliko večjih delcev, ki so okoli Sonca krožili približno tam, kjer kroži danes Zemlja, združil v eno samo veliko telo -- planet. Temperatura nove Zemlje tudi v njeni notranjosti sprva ni presegala temperature ledišča, saj so bile relativne hitrosti posameznih delov, ki so se lepili med seboj, približno enake, zato tudi ni bilo nobene presežne kinetične energije, ki bi lahko segrevala nastajajoči planet. Šele kasneje, ko je Zemlja postala že zajetna in je s svojo težnostjo lahko pritegnila tudi bolj oddaljene dele snovi, ki so imeli precej drugačne hitrosti kot sama, se je površina planeta začela talit i. In v 50 milijonih let se je dovolj segrela, da se je železo v njeni notranjosti začelo taliti ter zaradi svoje velike gostote toniti proti središču planeta. To je sprostilo dovolj potencialne energije, da se je končno vsa Zemlja zares stalila in se zaradi različne gostote svojih sestavnih delov razslojila. Tako je raztaljeno kapljo železa v središču obdal plašč raztaljenih kamnin in vse skupaj še plašč plinov, ki so seveda še redkejši od železa in kamenja. Sestava te prve Zemljine atmosfere je odražala sestavo oblaka, iz katerega je nastalo Sonce in njegovi planeti: v njej sta daleč prevladovala vodik in helij. Teh razgretih plinov, ki so obdajali razbeljeno Zemljo, pa planet zaradi svoje sorazmerno skromne težnosti ni mogel zadržati. In tako je Zemlja ostala brez atmosfere.