na severu in se hkrati razširila na obe polobli. Milankovi}evo teorijo so opustili, ko so ocene starosti z radiokarbonskim datiranjem pokazale, da je bilo določanje časa v njegovih izračunih ledenih dob netočno. Toda proučevanje izotopov in sedimentov z morskega dna v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ki je bilo usmerjeno na spremembe v Zemljini klimi, je njegovo teorijo ponovno oživelo. Usedline iz globokega morja, ki vsebujejo ovojnice planktonskih foraminifer, hranijo zgodovino klimatske spremembe. Ko so ti organizmi živi, se vežejo na dva tipa kisikovih atomov: obilen in bolj poznan izotop kisik-16 ter težji izotop kisik-18. Le-ta je obogaten v morski vodi, lažje atome pa nahajajo v večjih koncentracijah v snegu in ledu. Kadar se iz oceana izloči voda in se spremeni v led, pusti sled v kisiku. To obogatitev s kisika-16 na kisik-18 je moč videti v apnenčastih ovojnicah foraminifer. Apnenec se izloči iz morske vode, tako da kisik, ki tvori apnenčeve kristale, odraža sestavo morske vode. Znanstveniki lahko z analizo izotopov kisika v foraminiferah ugotovijo, kdaj je Zemlja proizvedla več ledenikov, ter časovna obdobja, ko so nastopile ledene dobe. V sedimentih z morskega dna so odkrili dokaze za 100.000-letni kot tudi za 41.000-letni in 23.000-letni klimatski ciklus. Vendar še vedno obstajajo nerešena vprašanja.