Poroka je izzvala pri Albénizu pomembno spremembo, ki se je odražala tudi v njegovi ustvarjalnosti. Umiril se je in uredil, v njegovem značaju so se začele kazati poteze nesebične ljubezni in dobrote, zato so ga poimenovali »španski Liszt«. Nanj je spominjal tudi s svojo virtuoznostjo, darom za improvizacijo in poglobljeno igro ter nesebično moralno pomočjo. Pisal je dela za klavir, za orkester, za glas in klavir ter za glasbeno gledališče. Bil je pesnik klavirja kot Chopin. Nikdar ni imel pravega učitelja kompozicije (ta pomanjkljivost se kaže v gledaliških delih, ki imajo zraven še slab libreto). Iz klavirskih del veje velika umetniška moč. So odsev dežele, iz katere so izšla, in duha, v katerem so nastala. V njih se srečata sever in jug Španije v kontrastih neukrotljive jote (živahen ples v tridobnem taktu) in sanjave malguene. Pripovedujejo o mestih, vaseh in pokrajinah, ki jih je skladatelj spoznaval na svojih poteh. V njih se odraža osebnost umetnika, ki instinktivno opušča formalne okvire, temperamentna čustva pa opisuje z bleščečimi barvami in sočnimi harmonijami. La Vega ter cikli Chantos de España, Recuerdos de viaje, España, Suite española, Iberia so vrhunska dela Albéniza in celotne novejše španske glasbe. V štirih zvezkih Iberie v dvanajstih živih prizorih (Evokacija, El Puerto, Telovo v Sevilli, Triana, Almeria, Rondena, El Albaicin, El Polo, Lavapies, Malaga, Jerez, Eritana) se predstavita popoln lik Albéniza in Španije.