Kronika v veliki meri odraža osebnost njenega pisca. Janko Štampar je v Semič prišel kot kaplan sredi sedemdesetih let, deset let pozneje kot župnik in iz njega leta 2001 tako ob lastnem kot obžalovanju faranov (ne le vernikov) odšel v Veliko Nedeljo. Najbolj ČnjegovC s del kronike je tisti od 1985 do 2000, ko jo je pisal sam, vendar sta tudi izbor in priredba besedila starejših kronistov narejena tako, da branje še zdaleč ni suhoparno. Zavestno je ohranil pogosto arhaični jezik starejših piscev in tudi njihove interpretacije zgodovinskih virov. Največ kronike, zlasti starejši zgodovinski del, je na začetku 20. stoletja napisal župnik in dekan Matija Erzar (od izvora imena kraja, turških vpadov, protestantizma ...), za njim pa pater češkega rodu Stanko Doležal. Za prva trideseta leta 20. stoletja so mu koristili še neobjavljeni spomini domačina Jožeta Derganca, marsikaj pa je p. Štampar dopolnil s še živim ustnim izročilom. Zato Kronika župnije Semič še zdaleč ni kronologija ČcerkvenegaC s dogajanja, marveč odraža duha časa in spremljajoče vsakdanje dogajanje (razumljivo pogosto povezano z vinogradništvom).