Veliki »biznisi« se seveda delajo z njegovimi najbolj znanimi deli, vendar posegajo resni galeristi in zbiratelji v zadnjem času tudi po njegovi mladosti. Največ zaslug pri tem ima gotovo Gojko Zupan, ki se ukvarja z raziskovanjem zgodnjega obdobja in je pripravil že tri razstave. V imenu ministra za kulturo se je udeležil tudi odprtja razstave v Barceloni in vsi direktorji muzejev, zbiratelji in galeristi so dobili kataloge, ki so izšli ob teh razstavah. Možnosti, da zbiratelji spoznajo starejša dela, torej so, vendar gotovo mislijo, da smo mi Slovenci tisti, ki bi morali o njegovi mladosti spregovoriti prvi. Ker imam tudi stike s španskim svetom, opazujem, kako se je v Španiji odražal odnos do Picassa, kajti po Francovem padcu je bilo ravno tako veliko zadreg. Španci so te zamere najprej zgladili v Barceloni, kjer je odrasel in živel, pozneje v Malagi, kjer je bil rojen, čeprav z rojstnim krajem nikoli ni imel nobenih stikov. Danes je v Malagi najnovejši in najmodernejši Picassov muzej, seveda pa je medtem preteklo nekaj desetletij. Hočem povedati, da gre pri tem za nekakšno psihološko oviro, da tisti, ki odide, ni več naš.