z zunanjim svetom in s tem povezana odprtost institucije za zunanje vplive. Raziskavi, izvedeni v slovenskih domovih (Zgodovina domov za stare v Sloveniji, Delo z dementnimi osebami) kažeta, da zaprtosti pred zunanjim svetom v naših domovih ni opaziti, saj so obiski stanovalcem v večini domov čez dan dovoljeni brez časovnih omejitev, odhodi uporabnikov v domače okolje pa so celo zaželeni. Usmerjenost institucije odraža odnos do obiskovalcev v instituciji. V nekaterih domovih zaposleni spodbujajo obiske in tudi vzpostavijo stik s svojcem osebe z demenco, če izrazi željo po obisku. Svojcem, ki ne kažejo pretirane želje po obiskih, poskušajo pojasniti, kaj pomeni osebi z demenco stalen stik z zunanjim svetom. V raziskavi Skrb za osebe z demenco v skupnosti smo ugotovili, da so osebe z demenco, ki še živijo v domačem okolju, glede stikov s svojci in zunanjim svetom pogosto v podobnem položaju kot stanovalci domov. Skrb njihovih svojcev je tako močna in podkrepljena z nevednostjo o ravnanju z osebo z demenco, da spominja na zapiranje institucije pred zunanjim okoljem. Stiki osebe z demenco s socialnim okoljem so omejeni in osredotočeni le na odnose s svojcem, ki skrbi zanjo. Intenzivna in obremenjujoča skrb svojca za osebo z demenco onemogoči svojcu ohranjati lastno socialno mrežo. Tako se oba, svojec in oseba z demenco, zapirata v svoj svet, ki postaja vedno bolj ločen in odtujen od ostalih ljudi. Pri tem je vpliv osebe z demenco na izboljšanje socialnih stikov z zunanjim okoljem določen z vplivi svojca, ki skrbi zanjo, ker ima moč in določa socialne interakcije. Demenca je težka življenjska preizkušnja za vse udeležene v odnosih z osebo z demenco – za osebo z demenco, svojce, prijatelje, znance, strokovnjake. Demenca prinaša težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno razumevanje. Ob tem so pogosti občutki nemoči, potrtosti pa tudi jeze in nerazumevanja. Prijatelji, znanci, sosedje se postopno odmikajo ali pa jim prizadeti ne pustijo več blizu. Socialno okolje postaja vedno manjše tako za osebo z demenco kot za svojce, ki skrbijo zanjo. V takih razmerah udeleženi v odnosih z osebo z demenco težko najdejo smisel življenja. Že ohranjanje načina, kako je star človek živel v domačem okolju, lahko v instituciji nekoliko zmanjša ločenost od zunanjega sveta. Zastopa ga lahko že kos pohištva, ki človeka spremlja vse življenje, ali ohranjanje prejšnjih navad. Stanovalcem daje smisel, občutek, da lahko o sebi odločajo samostojno, da niso objekt v rokah uprave doma in da v ustanovi niso zaprti. Velik pomen imajo za stanovalce stiki z domačimi,