»Res je, načrtno opozarjamo ministrstva, parlament, javnost, da je izvajalcev premalo in da imajo ti izredno slabe pogoje. Ko govorimo o cenah, gre za to, da z njimi ne bomo mogli več dolgo držati sistema v kondiciji. Iz rok v usta dolgo ne bo več šlo. Sedaj je tako, da z razpoložljivim denarjem kupimo hrano za domove, poravnamo nujne stroške, izplačamo plače in druge nujne socialne pravice, potem pa nam že zmanjka za investicije, izobraževanje, skratka vse, kar je osnova za razvoj sistema. Kondicija sistema nam strmo pada, povpraševanje pa strmo narašča. Za 3.100 tolarjev na dan, kolikor nam še vedno priznajo ceno osnovne oskrbe, danes domovi ne morejo več ponuditi celodnevne oskrbe. Sicer se mi zdi prav, da država nadzira cene oskrbe v domovih, saj gre za storitev javne službe, ki ne more biti prosto na trgu, vendar bi morala biti realna, ne pa da nam ne priznava cene, za katero nam je sama oblikovala elemente. Takšen asketski tempo se nemara da zdržati eno leto, ampak pri nas to traja že od leta 2001. Na takšen način se odraža odnos družbe do starih. Ob tem pa nima ta država nobenih pomislekov, ko kupuje oklepnike. Izračunal sem, da bi za ceno enega samega oklepnika zgradili dva domova za stare. Vem, da je nakup vojaških vozil cena našega članstva v zvezi NATO in naše varnosti, toda ob tem bi vseeno pričakoval, da država pokaže nekaj več razumevanja za problematiko starejšega prebivalstva. Ob sedanjem stanju lahko v domove sprejemamo samo še najnujnejše primere, pri tem pa delamo krivico tistim, ki so še razmeroma zdravi in bi nemara tudi živeli v domovih. Ker pa se še lahko oskrbujejo, posebne komisije za sprejem v dom običajno odločijo, da ti ljudje lahko še malo počakajo, ker je na drugi strani treba zadostiti pritiskom iz bolnišnic in od svojcev za hudo bolne in nujno potrebne nege.«