Dobro obveščeni vedo povedati, naj bi bil sprva močno nenaklonjen prevzemu direktorskega mesta zaradi izkušenj z Mercatorjem in naj bi popustil šele po temeljitem prepričevanju. V času večkratne menjave uprave Mercatorja se je namreč zgodilo, da se je v nekaterih različicah - različic je seveda bilo še in še - zgodbe o takratnem dogajanju Saša Geržina znašel v neprijetni luči. Zato mu je bilo zoprno zasesti vlogo, ob kateri bi kdo lahko pomislil: že spet. Podobnosti med Mercatorjem in Kovinotehno seveda presegajo trivialno dejstvo, da je bila katerakoli osebna na opaznem mestu v obeh podjetjih. Bistvena podobnost je, da sta to zelo veliki podjetji z močno blagovno znamko, ki pa sta zaostali v času približno takrat, ko je nastajala današnja država. V zadnjih letih ju zato doživljamo kot zaspani, nedobičkonosni in brez jasne perspektive. Obe sta si skušali pomagati s tujim znanjem in kapitalom, vendar - morda je to danes za Kovinotehno še prezgodaj reči, a doslej ni videti rezultata - kaže, da sta imeli obe tovrstni operaciji velik simbolni in majhen poslovni učinek. Cena delnic obeh podjetij dobro odraža naravnanost vlagateljev, ki v grobem razmišljajo nekako takole: "To je velika firma. Vsi jo poznajo. Ima promet. Ima ime. Samo dobička nima. Ni vrag, da ne bi nekega dne postala dobičkonosna. Tako veliko in zato pomembno podjetje ne more biti tako malo vredno." V zadnjem stavku se skriva razlaga, kako je mogoče, da ti vlagatelji tako dolgo in tako jalovo čakajo na izboljšanje stanja. Velikost ni merilo pomembnosti podjetja. Merilo je denar, ki ga je neko podjetje sposobno spraviti vase: denarni tok in dobiček.